Akabski proces decembra 2025

AQABA PROCESS – LE KAJ BI TO BILO?

Pozno popoldne ob reki Jordan, v Betaniji onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. Dan po prazniku Brezmadežne. Sonce še ni zaključilo svojega teka. Tu sem v družbi patriarhov, kardinala Jeruzalema, pravoslavnih sobratov, v množici imamov, kralja Hašemidskega kraljestva Jordanije Abdulaha II. in seveda še množice varnostnikov, kraljevih služabnikov in služabnic. Ne pod milim nebom, ampak v velikem puščavskem šotoru, ne v enem, kar v treh je razprostrto kraljevsko razkošje za množico gostov. Srečanje se je začelo že sinoči na Brezmadežno, z vljudnostnim kraljevim pozdravom in svečano večerjo. Naj bo vsa ta kraljevska skromnost v hotelu Kempinski ob Mrtvem morju.

Le kaj bi to bilo? Takšno srečavanje in druženje traja že 10 let. Imenuje se Akabski proces (Aqaba process). Zamisel jordanskega kralja, ki vabi verske predstavnike muslimanov in kristjanov posameznih dežel. Vedno tistih, kjer so se zgodili konflikti, vojne in nasilje. Kralj je ugotovil, da se je to dogajalo očitno tudi  na Balkanu, kjer živijo skupaj kristjani in muslimani. Prvenstveno je apeliral na duhovne voditelje, ki imajo drugačen vpliv na vernike, kot politiki. Politiki zakuhajo vojne, verniki v enega Boga pa so poklicani k ustvarjanju miru: Blagor miroljubnim! Aqaba process je torej duhovna usmeritev voditeljev ljudstva, tako muslimanov kakor kristjanov k vzpostavitvi sprave, odpuščanja, pomiritve in sožitja. Kralj Abdulah II. je za ta mirovni načrt imel zelo utemeljene razloge. Njegov oče Hussein je že zdavnaj postavil zakon v Hašemidskem kraljestvu Jordanie in ta zakon se glasi: Spoštuj vernika, ki je drugačen od tebe. Ne sramoti ga. Eden je Bog, oče vseh vseh. Ta zakon je edinstven v Arabskem svetu, kjer so muslimani večina, kristjani pa manjšina. Takšnega zakona nima nobena država na Svetu. S takšnim zakonom je utrjena država Jordanija z 10 milijoni prebivalstva, od katerih je kristjanov le četrt milijona.

Ob tem dogajanju ob reki Jordan, prav na kraju, kjer je Janez Krstnik opravil krst očiščevanja, kjer se je ob Jezusu zaslišal glas, ta je moj ljubljeni sin, me misel pelje daleč na jug v Damijeto, v delto Nila, v leto 1219, ko sta se tam srečala sv. Frančišek in sultan Kamil el Malek. Tja v davnino me vleče prav enak prizor. Srečata se musliman in kristjan in se pogovarjata o Bogu, sultan oborožen, sv. Frančišek opasan le z vrvjo. Tokrat ob reki Jordan skorajda enak prizor skupina muslimanov s Kraljem na čelu, skupina kristjanov pravoslavnih in katoličanov. Kako to, se je mar prizor iz Nilove delte ponovil? Skupini ob reki Jordan se sprašujeta ali smo naredili dovolj za vzpostavitev miru. Na višini 800 m nad Mrtvim morjem, na obzorju na vhodu Jordana, v pokrajini Moab,  je v letu 2000 postavljena pomenljiva skulptura z napisom: EN BOG, OČE VSEH. Od našega zborovanja ob Jordanu, od kraja krščevanja,  je 1.200 m višinske razlike. Mar zmoremo dati odgovor na izziv časa v katerem so se in se dogajajo krute vojne tudi znotraj islama in kristjanov? Smo ostali brez besed: in sledila je sklepna beseda Akabskega procesa: ODPUŠČAMO IN PROSIMO ZA ODPUŠČANJE!

Dejanska tematika pomiritve in utrditve sožitja med kristjani in muslimani se je tokrat nanašala na balkanske države in Albanijo še posebej. Mnoge balkanske države so imele večletno vojno. Albanija pa je imela drastičen ateizem. Skupni imenovalec obeh pa je: živeli bomo skupaj po sesutju sistemov. Kraj dogodka ni bil izbran na pamet. Na tem kraju ob reki Jordan, Betanija onkraj Jordana imenovan, je Janez Krstnik začenjal novo dobo: spreobrnite se!  Na tem kraju se je zaslišal glas od zgoraj: Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte! Ves dan konference so se ponavljale besede: Janez Krstnik, Mohamed, prerok Mojzes, Elija, Elizej, Izaija, Jezus (oba preroka: Mohamed in Janez Krstnik). Prav to mesto je odkrival in arheološko obdelal p. Michele Piccirillo (1944–2008). Njegov grob je nad Jordanom, na gori Nebo skupaj s p. Hieronimom Mihaićem, frančiškanom iz Dalmacije, ki je pa še pod Otomansko oblastjo uspel odkupiti od domačinov v korist Cerkve svetišče na Gori Nebo.In prav Princ Gazi bin Muhammad (rojen 15. oktobra 1966), je jordanski princ in profesor filozofije, je bil ves čas med nami kot nosilec tega projekta, ki  ga je vodil p. Michele Piccirillo. Princ je sin jordanskega princa Muhammada bin Talala in njegove prve žene, princese Firyal. Je vnuk jordanskega kralja Talala in je tako bratranec v prvem kolenu sedanjega kralja Abdulaha II. ter šestnajsti v vrsti nasledstva jordanskega prestola. Med pozdravnim govorom je princ Gazi bin Muhammad izrekel kristalno jasno misel o dogodku Janezovega krsta v reki Jordan. »Z Janezom se je začela nova doba miru in kakor reka Jordan oživlja puščavski pesek na levem in desnem bregu, da je pokrajina bujno zelena in rodovitna, da v njej prebivajo ptice vseh vrst, da čebele nabirajo med tudi za Janeza Krstnika in vendar ta reka ima samo še 6 kilometrov poti do Mrtvega morja. In tam se njena rodovitnost konča. Reka Jordan umrje. Tako se je mnogokrat že zgodilo med nami, v reki našega življenja, da je reka Novega življenja umrla. Danes smo na vrsti mi, da ohranjamo reko življenja živo, zato smo tu«.

In zakaj sem bil v tej družbi? Zaradi pokorščine. Naš nadškof Stanislav je pretekli teden poklical, ko sem bil ravno na poti domov iz Jeruzalema in reče: Pojdi na Akabski proces v Jordanijo. In sem ubogal.

Napisal p. Peter Lavrih

(Še druge slike in ta zapis je tudi TUKAJ.) 

Skupna deklaracija »Aqaba Process Balkans Interfaith Dialogue« 
(Medverski dialog na Balkanu v okviru Akabskega procesa) 
v Betaniji onstran Jordana, 9. december 2025

To srečanje je za nas zgodovinska priložnost, da se z globokim spoštovanjem in bratsko ljubeznijo obrnemo k našim verskim skupnostim in narodom. Povezuje nas več kot tisočletna skupna zgodovina. Ta zgodovina je bila polna dragocenih sadov širjenja in živega izražanja vere ter njenega vpliva na oblikovanje kulture. Bila je bogata z blagoslovi in dosežki znanosti, umetnosti in kulture, utemeljene na veri. Vendar je ista zgodovina pogosto tudi zgodba o skupnem trpljenju in skupnih prizadevanjih. Je zgodovina, katere strani niso brez konfliktov in krivic. Sčasoma so te krivice pustile rane v srcih ljudi. Ko se zdaj pred Vsemogočnim zazremo vase in molimo za duhovno obnovo, prosimo Boga za milost in odpuščanje za vsa dejanja, ki so bila v tej regiji skozi zgodovino storjena proti komur koli zaradi njegove etnične, nacionalne, jezikovne, kulturne ali verske pripadnosti. Zlasti se z žalostjo spominjamo primerov, ko so člani naših lastnih skupnosti povzročili rane drugim ljudem ali skupnostim. Hkrati pred Bogom obnovimo duha spoštovanja in sprave – odpuščajoče ljubezni, ki jo morajo naši narodi sprejeti tudi glede na individualne in skupnostne krivice, ki so jih utrpeli v nekaterih obdobjih preteklosti.

Odpuščamo in prosimo za odpuščanje.

Ob opazovanju novih znamenj našega časa smo prepričani, da verske skupnosti naše regije nosijo skupno odgovornost. Iskreno upamo, da bomo v prihodnosti v bratskem sodelovanju in razumevanju lahko služili plemeniti stvari, da bomo z ljubeznijo in spoštovanjem nudili duhovno podporo našim verskim skupnostim, našim narodom in našim narodnim manjšinam. Na ozadju kulture, zakoreninjene v veri, upanju, medsebojni odgovornosti in solidarnosti ter obnovljeni svobodi, je odgovorno človeško delovanje, utemeljeno na vrednotah, morda potrebnejše kot kdaj koli prej. Naša vera je neizmeren vir za odgovoren in solidaren odnos do drugih ter za delo za skupno prihodnost naše regije in narodov Evrope. Naj bodo naši skupni vzorniki tisti junaki in svetniki med našimi narodi, ki so dali nepozaben zgled življenja v veri in nas obogatili z dragocenimi sadovi konstruktivnega delovanja, navdihnjenega z vero.

Naj nam njihov zgled pomaga – onkraj zgodovinske sprave – gojiti ljubečo solidarnost, učinkovito vsakodnevno sodelovanje ter skupno odkrivanje in uresničevanje vrednot naše vere.

Prosimo Boga za blagoslov naših narodov in verskih skupnosti. Molimo k Vsemogočnemu za dar miru za vse nas.

Betanija onstran Jordana, 9. december 2025.