Kongres komisarjev 2025

Srečanje ambasadorjev miru, komisarjev za Sveto deželo
v Jeruzalemu

Vedno, ko se odpravim na romanje v Sveto deželo, se mi v srce naseli posebno pričakovanje, pa čeprav sem bil tam že dvestokrat. V ozadju se oglaša psalm 122: »Veselil sem se, ko so mi rekli: »V Gospodovo hišo pojdemo.« Naše noge so se ustavile ob tvojih vratih, Jeruzalem. Jeruzalem, pozidan kot mesto, popolnoma povezano med sabo, tja se vzpenjajo rodovi, Gospodovi rodovi.« Tokrat pa je bilo drugače. V mesecu novembru sem bil priča nečemu, kar bo zaznamovalo prihodnost romanj in povezanost Cerkve s Sveto deželo. V samostanu svetega Odrešenika v Jeruzalemu je potekal peti mednarodni kongres komisarjev Svete dežele pod naslovom Ambasadorji miru: Poslušati, oznanjevati in podpirati Sveto deželo.

Komisarji Svete dežele so osebe, ki jih v svetovnem merilu poznajo le redki, a njihovo poslanstvo je ključnega pomena za življenje Cerkve. Gre za frančiškane in laike, ki so postavljeni za »veleposlanike« Svete dežele v svojih deželah, od Kanade do Koreje, od Malte do Brazilije, od Španije do Indonezije. Njihova vloga sega globlje od organizacije romanj ali zbiranja darov. So živi mostovi med Cerkvijo v Jeruzalemu in Cerkvijo po vsem svetu, nosilci dediščine, ki sega več kot osemsto let v preteklost, ko je sveti Frančišek Asiški prvi brez orožja, samo z vrvjo okoli pasu in v miru obiskal Sveto deželo ter se srečal s Sultanom. Sredi križarskih vojn je egiptovski Sultan Malek al-Kamil (Saladinov nečak) oznanil, da bo vsakdo, ki mu bo prinesel glavo kristjana, nagrajen z bizantinskim zlatnikom. Spopadi so bili kruti in Sultan je želel spor dokončno zaključiti. Do avgusta 1219 so njegove čete uspele ubraniti trdnjavo Damietta ob vhodu v Nilovo delto, v spopadih pa je življenje izgubilo okoli 5.000 križarjev. Med kratkotrajnim premirjem je Frančišek prestopil ločilno mejo. Izročilo pravi, da je Frančišek sultana pozdravil z besedami: “Gospodov mir naj bo s teboj,” podobnimi tradicionalnemu muslimanskemu pozdravu “Salam alejkum” ali “Mir s teboj”. To je Sultana presenetilo in kmalu je bil ves navdušen nad Frančiškovo svetostjo. Jezuit Mario von Galli ob tem dogodku zapiše, da je bilo to prvo srečanje kristjana in muslimana, ki sta se spoštovala in oba govorila o Bogu. Po dolgih duhovnih pogovorih je sv. Frančišek spoznal, da muslimani molijo petkrat na dan, da se postijo, torej niso neverniki! In še več. Ob slovesu ga je Sultan hotel nagraditi z denarjem, sv. Frančišek je vse odklonil, ni vzel denarja, kajti on je zaljubljen v uboštvo. Vzel pa je značilen rog s katerim so takrat muslimani klicali k molitvi. Prav ta rog je še danes shranjen v muzeju v Assisiju. In prav ob zadnjih korakih slovesa od Sultana pa sv. Frančišek prosi Sultana za privilegij, da bi se njegovi bratje naselili na krajih, kjer je bil rojen, kjer je živel, trpel in od mrtvih vstal Odrešenik Jezus Kristus. Sultan je dal dovoljenje, ki velja že več kot 800 let. Zato je danes Sveta dežela zaznamovana s prisotnostjo Frančiškovih bratov, ki živijo sredi muslimanov, tako v Izraelu, Palestini, Siriji, Jordaniji, Libanonu in Egiptu. Sv. Frančišek je svojim bratom zabičal, da ko bodo živeli med muslimani, naj vzorno živijo po Evangeliju. Tako je še danes.

Na kongresu je kustos Svete dežele, frančiškan p. Francesco Ielpo poudaril, da komisar Svete dežele ni zgolj organizacijska ali administrativna naloga, temveč je prava misijonska  poklicanost, zakoreninjena v evangeliju in v služenju Cerkvi. Tako se v tem poslanstvu uresničuje geografija Evangelija: kraji, dogodki, vsebina, doživljanje, molk, meditacija, molitev, bogoslužje….. Prvi dan kongresa se je začel z mašo v dvorani zadnje večerje. V procesiji od samostana Presvetega Odrešenika v starem delu Jeruzalema se je razvila veličastna stoglava procesija frančiškanov na čelu s »kawasmi«, s spremljevalci slovesnih procesij v uniformah še iz otomanskih časov. Mimo Jafskih vrat, skozi armensko četrt, mimo samostana sv. Jakoba in skozi Sionska vrata v Dvorano zadnje večerje. Po odločitvi Izraelskih oblasti, je za to dvorano predpis, da uradnega bogoslužja ne smejo opravljati, ne kristjani, ne muslimani (dvorana je bila več stoletij tudi džamija) in ne Judje (v spodnjih prostorih so postavili repliko Davidovega groba).Tukaj je Kristus umil noge učencem, tukaj je postavil evharistijo, tukaj je dal Novo zapoved ljubezni. Zgodila se je izjema, da smo prav v Dvorani zadnje večerje imeli sv. mašo z vsebino liturgije Binkoštnega praznika. Res, prvikrat sem maševal v teh 40 letih romanj v Sveto deželo. In prav ta prostor je postal izhodišče za razmislek o tem, kaj pomeni biti ambasador miru v času konfliktov. Ko stojimo v prostoru, kjer se je zgodila zadnja večerja, se zavedamo, da mir, ki ga Kristus daje, ni mir tega sveta. To je mir, ki je nova stvaritev binkoštnega dogajanja, rojevanje v srcu, ki preoblikuje odnose, ki zmore biti prisoten tudi tam, kjer ga človek najmanj pričakuje.

Kongres je potekal v treh velikih tematskih sklopih, ki so nosili globoko simboliko. Prvi sklop je bil namenjen poslušanju realnosti Svete dežele in življenja Cerkve. Udeleženci so se srečali z duhovniki iz Gaze, Galileje, Bejruta, Alepa, z mesti, ki so zaznamovana z vojno, bolečino, strahom. Poslušali so zgodbe živih kamnov, krščanskih skupnosti, ki še danes pričujejo za vero na kraju odrešenja. Njihove zgodbe niso bile lahke za poslušanje, a bile so nujne za razumevanje realnosti, v kateri danes živijo kristjani v Sveti deželi. Povezali smo se tudi z Alepom, kjer nam je sobrat, župnik in frančiškan predstavil novo stanje v Siriji po dolgih letih vojne. Prav zadnja dobra novica je bila, da so se znova vrnili kristjani v neko vas blizu Alepa, ko so jih prej  džihadisti pregnali. Vas je znova zaživela. Sirija se v resnici postavlja na svoje noge. V Siriji deluje 12 Frančiškovih bratov, ki skrbijo za krščanska svetišča in šole. Čeprav so v Siriji kristjani v manjšini, so krščanske skupnosti zelo žive. Presunljivo je bilo pričevanje Gabriela Romanellija, župnika Sv. Družine v Gazi, ki je preko video povezave opisal življenje kristjanov med ruševinami in bombami. Naša vera je preizkušena vsak dan, je dejal, a prav v tej preizkušnji odkrivamo močnejšo prisotnost Kristusovega vstajenja. Njegove besede so bile kot žareč ogenj v srcu vsakega od nas. Takšne zgodbe so udeležence spomnile, da Sveta dežela ni muzej zgodovine, ampak živ organizem Cerkve, ki trpi, upa in ljubi. Frančiškan p.Amjad Sabbara, župnik v Nazaretu, je delil izkušnjo pastirovanja v mestu, kjer živijo kristjani sredi muslimanske večine. Torej Arabci v Galileji, ki so tako kristjani kot muslimani, ampak vsi so državljani Izraela. Galileja ni Palestina!  Dialog ni strategija, je poudaril, temveč način življenja. Ne izhaja iz besed, ampak iz bližine. Ta beseda, bližina, je postala ena ključnih besed kongresa. Komisarji niso klicani, da učijo ali poučujejo, ampak da so blizu, da gradijo mostove razumevanja. Drugi sklop kongresa je bil posvečen podpori. Tukaj je bilo govora o praktičnih oblikah solidarnosti s Sveto deželo, od velikonočne nabirke, ki jo je določil sv. papež Pavel VI. z dokumentom »Nobis in Animo« z dne 25. marca 1974. Nabirka na veliki petek, ki se praznuje vsako leto, je orodje Cerkve, s katerim stoji ob strani cerkvenim skupnostim na Bližnjem vzhodu prek Kustodije Svete dežele, do socialnih del kot so šole, bolnišnice, stanovanja za revne družine. Frančiškan fr. Jad Sara je predstavil delo Stanovanjske komisije, ki zagotavlja domove krščanskim družinam. V Jeruzalemu je skoraj 400 hiš, ki so v lasti kustodije, kjer živijo kristjani. Zakaj to? V času 400 letne vladavine Otomanskega imperija, so bili kristjani v Jeruzalemu prisiljeni sprejeti islam, v kolikor ne, pa so sledili visoki davki na premoženje. Kaj se je zgodilo? Kristjani so svoje premoženje izročili v last Kustodiji, ki ni bila zavezana davkom. Tako so ostali v svojih hišah in so se izognili davkom. Tako je še danes. Kustodija je lastnica, kristjani pa koristniki hiš. Sestra Valentina iz bolnišnice svetega Ludvika je ganjena do solz opisala, kako so med vojno skrbeli za ranjence vseh veroizpovedi. Posebej ganljiv je bil trenutek, ko smo udeleženci obiskali Betlehem. V mesto Kristusovega rojstva smo prišli v soboto 22. novembra 2025. Obiskali smo Pastirske poljane, kjer smo v novi kapeli sv. Nikolaja Tavelića, mučenca in hrvaških mučencev maševali in se spomnili nočne prikazni angelov, ki pastirjem oznanijo rojstvo Jezusa Kristusa. To kapelo je darovala vlada Republike Hrvaške z dobrotniki. Nato smo obiskali šolo Terra Sancta College, ki jo vodijo frančiškani in ki omogoča izobrazbo 1.200 otrokom (od vrtca do univerze). Polovica je kristjanov, polovica muslimanov. Verouk ima vsaka veroizpoved zase, vse ostalo učenje skupaj. Te šole v Palestini so izključno vzdrževane z darovi kristjanov z vsega sveta, tudi z darovi iz Slovenije, ki jih verniki darujete vsako leto na Veliki petek. Frančiškan p. George Haddad je dejal, ta šola ni le prostor učenja, ampak prostor upanja. Zakaj? Tako muslimani, kot kristjani bodo še naprej živeli skupaj na tej sveti zemlji. Naj se ekstremisti še tako šopirijo, vzgoja gre v sožitje, v sobivanje, v spoštovanje. In prav tu imajo Frančiškovi sinovi poslanstvo miru – so ambasadorji miru. Večerno srečanje z mladimi v središču Katoliške akcije v Betlehemu je bilo polno življenja in pričakovanj. Mladi so delili svoje sanje, svoja upanja in svoja vprašanja. Celo zaplesali so nam v arabskem plesu. Ali bomo imeli prihodnost tukaj, je vprašal najstnik? Frančiškan p. Sandro Tomašević mu je odgovoril, vaša prisotnost je že odgovor - DA. Vi ste tisti, ki bodo pisali novo zgodbo. P. Sandro je namreč doma z okolice Reke, v Jeruzalemu je študiral teologijo in se že takrat zaljubil v Sveto deželo. Odlično obvlada arabski  jezik in vodi zavod otrok s posebnimi potrebami. V teh letih mu je uspelo celo, da je skupino otrok pripeljal v Dalmacijo na poletne počitnice. Načrtuje tudi za prihodnje leto, seveda s pomočjo dobrotnikov. Tretji del kongresa je bil osredotočen na oznanjevanje. Kako govoriti o Sveti deželi v svetu, ki je zasičen z novicami o nasilju in vojnah? Kako romarje pripeljati k resničnemu duhovnemu srečanju s Kristusom, ne le k religioznemu turizmu? Kaj je verski turist, kaj je romar? Bistvena razlika: romar vstopi v dogodke na romanju kot so molitev, sv. maša, sv. Pismo, postane del dogajanja, medtem kot turist opazuje, slika, snema in misli, da se ima lepo. To so bila vprašanja, ki so se dotikala srca poslanstva vsakega komisarja. Silvano Mezzanzana je predstavil nove pristope k romanjem. Po zadnjem spopadu moramo priznati, da se je Sveta dežela spremenila, mi smo se spremenili in tudi romarji so se spremenili, je poudaril. Naša odgovornost je, da ljudem pomagamo, da se ne opredelijo za eno ali drugo stran, da ne poenostavljajo, da ne gojijo sovraštva, da so pričevalci sožitja ter postanejo ambasadorji miru. To je ključno sporočilo. Komisarji in vodniki romanj so poklicani, da nudijo evangeljski pogled, ki je sposoben sprejeti in razumeti kompleksnost Svete dežele. Ne gre za to, da bi predstavili sovražnike, temveč da bi pokazali pot Kristusovega miru. Frančiškan p. Matteo Munari je v svoji katehezi »Poslušanje Božjega glasu v času krize« poudaril, kriza ni prostor in čas odsotnosti Boga, ampak prostor njegovega novega govora. Moramo se naučiti poslušati drugače. Samo pogled v Staro zavezo jasno pove, koliko kriz in konfliktov se je zgodili Božjemu ljudstvo: izhod iz Egipta, puščava, Babilon, Sodoma, Makabejska kriza….in Gospod je bil z njimi. Ena najlepših izmenjav izkušenj je bila nabirka za Sveto deželo, ki poteka po vsem katoliškem svetu na veliki petek. Frančiškani p. Robert Mokry iz Kanade, p. Luis Quintana iz Španije in p. Vincenzo Bellomo iz Italije so predstavili, kako v svojih deželah spodbujajo to solidarnost. Nabirka, ki je vzpostavil sv. papež Pavel VI., ko je kot prvi papež po sv. Petru romal v Sveto deželo leta 1964. V 1900 letih je bil papež sv. Pavel VI. prvi papež za sv. Petrom, ki je odšel iz te dežele preko Antiohije v Siriji v Rim. Ta solidarnostna nabirka ostaja najpomembnejša podpora Kustodiji in omogoča vzdrževanje svetišč, plačilo socialnih del, študij bibličnih tematik, štipendiranje študentov in pomoč kristjanom v stiski.

Zadnji dan kongresa, 25. novembra, je kustos p. Francesco Ielpo prebral zaključno sporočilo in vizijo našega dela. Besedilo je bilo plod skupinskega dela, delavnic in izmenjave izkušenj. Dokument je bil jasen, konkreten in navdihujoč. Komisarji so bili pozvani, da si vzamejo čas in pridejo v Sveto deželo, da tam doživijo obdobja bratstva s Kustodijo, srečajo brate in obiščejo lokalne skupnosti in kraje našega odrešenja. Še vedno so po svetu frančiškani, ki še nikdar niso bili v Sveti deželi ali pa zanjo sploh ne vedo. Zadnji trenutek kongresa je bila sveta maša v zgodnjem jutru v baziliki Božjega groba, prav v Kristusovem grobu, kjer je kustos vodil somaševanje. To je bilo močno doživetje. Biti na kraju vstajenja, biti tam, kjer se je smrt spremenila v življenje, tema v luč. To je bila izkušnja, ki je presegla besede. Tam, kjer je Kristus premagal smrt, so komisarji prejeli nov mandat. Tam, kjer se je zgodilo največje čudo zgodovine, so bili poslani nazaj v svet, da bi pričali o upanju, miru in ljubezni. V tišini groba je zazvenela beseda vstajenja, aleluja v novo vstajenjsko jutro. Zgodil se je še tretji duhovni steber našega bivanja in dela v Sveti deželi – velika noč, Vstajenje. Prvi steber se je zgodil v Dvorani zadnje večerje – s slavjem Binkoštnega praznika. Drugi steber je bil Betlehem, Božje rojstvo in živa krščanska skupnost danes, tu in sedaj. Kot udeleženec tega kongresa lahko z vsem srcem pričam, Sveta dežela živi. Krščanske skupnosti so majhne, a žive in dejavne. Frančiškani še vedno varujejo svetišča in služijo vernim. In romarji so vabljeni, da pridejo in vidijo, da to na globok način doživijo. V času, ko se lahko zdi, da je Sveta dežela postala nedostopna, je pomembno slišati glas tistih, ki tam živijo. Pridite, potrebujemo vas, vaša prisotnost in solidarnost sta upanje. To ni prazna beseda. To je klic, ki prihaja iz globine, iz izkušnje življenja v kraju, kjer se je rodil Kristus, kjer je umrl in kjer je vstal. Komisarji so sprejeli poklic ambasadorjev miru, ne v političnem, ampak v evangeljskem smislu. Mir, ki ga Kristus daje, ni mir sveta. To je mir, ki zmore živeti tudi sredi konfliktov. To je mir, ki izvira iz globokega zaupanja v Boga, iz prepričanja, da ima vsako življenje vrednost, da je vsak človek ustvarjen po Božji podobi. Ta mir ne pomeni odsotnosti konflikta, ampak prisotnost ljubezni sredi konflikta. Naša odgovornost je zdaj jasna. Sporočilo komisarjev je jasno. Poslušajte, oznanjujte, podpirajte. Ta klic je namenjen vsakomur, ki nosi ime kristjan. Pri muslimanih je nasvet, da tisti, ki zmore, naj v življenju obišče Meko. Mar takšno povabilo za obisk Svete dežele ne bi veljalo tudi nam kristjanom? Pa še kako velja. Judje so pregnanstvu iz Jeruzalema v tujini vsako leto obhajali pasho in vedno so izgovarjali stavek: Prihodnje leto pa v Jeruzalemu. Ponavljali so ga 1900 let. In so uspeli! Namenjen je tudi vam, ki berete te vrstice. Kristus vstali vas povabi. Vabim vas, drage bralke in bralci, da resno razmislite o romanju v Sveto deželo. Ne čakajte na popolne razmere. Popolnost in večnost je pri Bogu. Pridite zdaj. Bodite priča vstajenja. Podprite žive kamne. Dotaknite se zemlje, kjer je hodil Kristus. Sveta dežela ni le geografsko območje. Je prostor srečanja z živim Bogom. Je kraj, kjer se vera spremeni v izkušnjo. Prijavite se na romanje v Sveto deželo čim prej – Komisariat za Sveto deželo. Ta svet danes potrebuje pričevalce miru. In vi lahko postanete eden od njih. Sveta dežela vas čaka. Frančiškani vas čakajo. Živi kamni vas čakajo. Kristus vstali vas čaka. To ni le povabilo, to je klic. Klic, ki prihaja iz srca Cerkve, iz kraja, kjer se je vse začelo. Ne odlašajte. Čas je zdaj. Priložnost je tu. Bog vas kliče po imenu. Pridite, vidite, pričujte.

p. Peter Lavrih OFM CTS

(Foto: Custodia Terrae Sanctae in Christian Media Center)