600 let komisarjev - kustosova pridiga

Nagovor kustosa med mašo v baziliki Božjega groba

ob 600-letnici ustanovitve komisarjev za Sveto deželo

15. februarja 2021

Berila: Apd 10,34a.37-43; Kol 3,1-4; Jn 20,1-9

Priče vstalega Jezusa, priče upanja

1.

Ekscelenca (nuncij), predragi bratje, predrage sestre, Gospod naj vam podari mir! Poseben pozdrav vsem, ki nas spremljate v prenosu, ki ga omogoča Christian Media Center. V tem evharističnem praznovanju želimo Gospodu izraziti svojo hvaležnost za službo komisarjev za Sveto deželo, ki jih je pred 600 leti ustanovil papež Martin V. Kot nam je zapisal papež Frančišek, opravljajo službo, ki je še »vedno aktualna, saj podpirajo, spodbujajo in krepijo poslanstvo Kustodije Svete dežele ter ji s tem omogočajo mrežo cerkvenih, duhovnih in dobrodelnih povezav, ki imajo za svojo središčno točko deželo, kjer je živel Jezus« (Papež Frančišek Kustosu Svete dežele, 2. februarja 2021).

2.

Pri tej sveti maši želimo moliti na poseben način tudi za papeža Frančiška, ki mu je pri srcu to poslanstvo, kakor je bilo tudi drugim njegovim predhodnikom skozi vsa ta stoletja. Papeži so vedno vlivali poguma našemu poslanstvu, vse od časov svetega Frančiška: 1342 so ustanovili Kustodijo Svete dežele, 14. februarja 1421 pa komisarje za Sveto deželo, da bi konkretno podprli to poslanstvo našega reda in vse Cerkve.

Moliti želimo za sobrate komisarje za Sveto deželo in njihove sodelavce, ki jih kakšnih 100 deluje v 60 državah sveta, da bi si še naprej prizadevali tudi drugim omogočiti, da spoznajo in vzljubijo Sveto deželo, duhovne dobrine, ki jih ta hrani, in vernike na teh krajih, ki so dediči in nasledniki prvih krščanskih skupnosti; da bi naši komisarji prav kmalu spet lahko spremljali romarje in poživljali njihovo vero ob stiku s Petim evangelijem; da bi komisarji še naprej ostajali tisto orodje, s pomočjo katerega Gospod po svoji naklonjenosti in velikodušnosti dobrotnikov omogoča, da prihajajo darovi; da bi komisarji še naprej spodbujali redovne poklice za službo v tej Sveti deželi, ki je tako edinstvena zaradi pomena, ki ga ima v zgodovini našega odrešenja.

In ob tej priliki želimo predano moliti tudi prav za vse dobrotnike in vernike, ki na vseh koncih sveta čutijo, kako zelo potrebujejo pomoč Sveta dežela in vsi tisti, ki jim je bila po Božji previdnosti zaupana skrb zanjo. Vemo, da ste s srcem tukaj, čeprav vas pandemija še vedno ovira, da bi potovali in se nam pridružili na svetih krajih.

Pri tej sveti maši tukaj, v baziliki Božjega groba, na najsvetejšem kraju za vse kristjane, kjer je Kristus premagal greh in smrt ter nam podaril trdno in nepremagljivo upanje, želimo ponovno prositi, da bi prenehala pandemija, moliti za bolnike in vse, ki skrbijo zanje, za številne reveže, ki nimajo sredstev za zdravljenje, pa tudi za pastirje in državne voditelje, ki morajo sprejemati težke odločitve v dobro vernikov in vseh ljudi na svetu.

3.

Ta kraj je prvi, ki nam je bil zaupan: in ne samo, da je najsvetejši od vseh, je tudi kraj, ki daje smisel življenju vsakega od nas, daje smisel poslanstvu Cerkve in tudi smisel prisotnosti nas frančiškanov v tej Sveti deželi.

V Nazaretu, v Betlehemu, v večini svetišč, kjer jih varujemo, premišljujemo o Jezusu Kristusu, ki je pravi Bog in pravi človek, in o skrivnostih njegovega življenja; premišljujemo o njegovi osebi v njeni človeškosti in prek njegove človeškosti postopoma dojemamo njegovo božanskost, dokler ne dospemo do Kalvarije, ki je le nekaj korakov od tod, in kjer prav zaradi njegovega tako edinstvenega načina umiranja prepoznamo, kar je prepoznal rimski stotnik: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« V večini svetišč, za katera skrbimo, premišljujemo predvsem to, kako se je Jezus izpraznil od tega, da je Bog, da bi tako postal človek, pokorni služabnik vse do smrti in sicer smrti na križu, za nas, zame.

4.

Tu v prazni kapeli groba (edikuli) v duhu zremo to, kar sta zrla Peter in Janez na prvi velikonočni dan, to je, v duhu zremo znamenja Jezusovega vstajenja: odvaljeni kamen in prazen grob, odložene povoje, zviti prtič in pregrinjalo, ohlapno, ker ne ovijajo več Jezusovega telesa, temveč le podobo, ki jo je vtisnil tisti fizični in hkrati duhovni dogodek, kar je bilo vstajenje Kristusovega telesa po delovanju Svetega Duha.

Ne zremo v duhu samo tega, kar sta videla Peter in Janez, ampak tudi to, kar je na tem vrtu lahko uzrla Marija Magdalena, apostola apostolov: zremo Vstalega. Če smo na drugih krajih, vključno s Kalvarijo, v človeku Jezusu zrli Božjega Sina, pa tukaj, ob njegovem grobu, v Božjem Sinu zremo novega človeka, ki je v svojem telesu, zdaj že preoblikovanem z močjo Svetega Duha, z vso svojo človeškostjo na čisto oseben način deležen Božjega življenja.

Glejte, tu je vir našega upanja, tu je smisel našega življenja, tukaj je tista spremenitev, ki nam je podarjena in o kateri je apostol Pavel govoril z besedami, ki danes veljajo za nas prav tako kakor za prve kristjane: Ne pozabite, da ste vstali s Kristusom, da torej živite kot ljudje, ki so vstali, ne kot ljudje, ki so še vedno ujetniki smrti. Vaše misli, vaše odločitve in vaša dejanja naj razodevajo, da ste že deležni tistega novega Božjega življenja, ki nam ga je podaril Jezus Kristus s svojim vstajenjem. Vaše misli, vaše obnašanje in vaše življenje naj jasno kažejo, da že živite v Bogu (prim. Kol 3,1-4).

5.

Prav iz srečanja s tem praznim grobom in nato z vstalim Kristusom se rodi naše upanje, še več, od tod izvira tudi poslanstvo Cerkve. To je tisto poslanstvo, ki ga je prejela od Petra in prvih učencev: da pripoveduje o Jezusovem življenju, njegovih dejanjih in besedah, o njegovem trpljenju, smrti in vstajenju, kakor nas tudi opominja apostol Peter v odlomku iz Apostolskih del: »da oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on [Jezus] tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi« (Apd 10,42-43).

Če smo tukaj kot skrbniki tega kraja, smo predvsem zato, da smo tukaj kot tisti, ki nenehno zrejo to skrivnost in to skrivnost tudi slavijo. Ne pozabimo, kaj je od nas zahteval papež Klemen VI., ko nam je zaupal to poslanstvo: prosil nas je, naj tukaj »stojimo« kakor Magdalena, ki ni odšla s tega kraja; in prosil nas je, da »prepevamo svete maše in sveto bogoslužje«, to je, da slavimo to skrivnost, saj prav s tem, ko jo slavimo, ostaja še naprej vir odrešenja, upanja, prenove in vstajenja za vse človeštvo.

6.

Ko smo tukaj navzoči mi, varuhi svetih krajev, so s tem navzoči tudi vsi tisti, ki živijo in ohranjajo prvotno in temeljno pričevanje celotne Cerkve, ki je oznanilo, da je »križani Jezus vstal, kakor je napovedal«. To je oznanilo Marije Magdalene, oznanilo tiste, ki ve, da je ljubezen močnejša od smrti. To je oznanilo Petra in njegovih naslednikov, ki imajo nalogo potrjevati brate v veri, jih poživljati v upanju in jih ohranjati v ljubezni. In vsak Jezusov učenec je poklican, da posreduje to isto oznanilo brez strahu, odkrito in svobodno vse do skrajnih mej sveta, vse do konca časov. Kajti to je oznanilo, ki rešuje, ki spreminja življenje vsakega človeka, ki hrani pristno upanje vsakega od nas, ki nas vodi v samo Božje življenje.

7.

Pred praznim grobom prosimo za papeža in za vse pastirje Cerkve, za naše komisarje za Sveto deželo, za dobrotnike in za vernike širom po vsem svetu, prosimo za vsakega od nas preprosto naslednje: da bi v svojem življenju znali prepoznati znamenja in navzočnost vstalega Jezusa, da bi znali živeti kot vstali in bi na ta način uspeli biti priče vstalega Jezusa in tistega nepremagljivega upanja, ki ga je on vlil v naša srca. Tako bodi.