Komisariat - 30 let

Trideset let delovanja

KOMISARIATA ZA SVETO DEŽELO 

v Sloveniji

S prvim dekretom provincialnega ministra z dne 23. 11. 1988, štev. 268/88 se je pričelo delo komisarja v slovenski frančiškanski provinci sv. Križa. Popolnoma samostojno delovanje pa se nadaljuje v letu 1992.

KUSTODIJA SVETE DEŽELE

Frančiškanska  prisotnost v Sveti dežele sega nazaj prav do začetkov reda. Leta 1209 je red ustanovil sv. Frančišek Asiški in se je takoj odprl misijonski evangelizaciji. Na generalnem kapitlju leta 1217, ko je bil red razdeljen na province, je bila rojena provinca sv. Dežele. Vsebovala je celotno področje jugovzhodnega zaliva Sredozemskega morja, od Egipta do Grčije.

V provinco Svete dežele je spadala Jezusova rojstna dežela in vsi kraji, kjer se je uresničila skrivnost našega odrešenja. Iz tega razloga je provinca Svete dežele pojmovana kot biser vseh provinc, in potem ko so začeli delovati frančiškanski misijoni, tudi biser vseh misijonov. Ta posebni status se je obdržal do danes, ko obsega področje: Egipt, Jordanijo, Sirijo, Rodos, Ciper, Libanon, Izrael in Palestino.

FRANČIŠKANI V SVETI DEŽELI

Ko je leta 1291 padla tudi križarska postojanka v Akonu (Sv. Janez in Acre), se je Palestina dokončno znašla v muslimanskih rokah. Frančiškani so bežali na Ciper, kjer je bil sedež province. Od tod so bili še nadalje prisotni v Palestini na vse mogoče načine, kot so dopuščale razmere. Papež Janez XXII. je dal provincialu Svete dežele dovoljenje, da je vsako leto poslal v Svete kraje dva brata. Tudi ko so bili kristjani uradno izgnani in opravljali svoj apostolat, kot so pač mogli. Tako lahko razložimo njihovo navzočnost ob božjem grobu tudi v letih od 1322 do 1327.

Leta 1333 smo frančiškani pridobili lastništvo nad dvorano zadnje večerje in tam postavili samostan. Istočasno smo dobili tudi uradno dovoljenje, da smemo biti liturgični služabniki v cerkvi božjega groba.  Hvaležnost za dokončno vrnitev frančiškanov v Sveto deželo kakor tudi za pravnomočno posest nekaterih svetišč in za pravico, da opravljamo liturgijo tudi na nekaterih drugih krajih, dolgujemo širokosrčnosti neapeljskega kraljevskega para, Roberta Anžujskega in njegove žene Sanče. S posredovanje br. Ruggera Garinija smo frančiškani pridobili od egiptovskega sultana dvorano zadnje večerje in pravico, da v cerkvi božjega groba opravljamo bogoslužje. Obenem je bilo z zakonom določeno, da frančiškani vse te pravice uživajo v imenu Cerkve in v njeno korist. Vse to je potrdil papež Klemen VI. leta 1342, z bulama »Gratias agimus« in »Nuper carissimae«. Sedaj so lahko prišli v Sveto deželo delovati bratje z vseh redovnih provinc. 650 let po izdaji obeh bul papeža Klemena VI. je papež Janez Pavel II. napisal 30. novembra 1992 pismo generalnemu ministru frančiškanskega reda, p. Hermanu Schalücku, v katerem se spominja dogodkov v zgodovini. Frančiškane spodbuja, da bi z delom in služenjem v Sveti deželi nadaljevali, kakor jim je Cerkev to nalogo izročila. Tako imamo frančiškani do današnjega dne naziv »varuhi svetih krajev«.

ROMANJA V SVETOPISEMSKE KRAJE in ROMARSKA DUHOVNOST

Svetodeželski romar odhaja v svetopisemske kraje zato, da bi praznoval svojo vero, da bi se na svetih krajih obogatil z njihovo vsebino. Romar pa tudi s seboj prinaša izraz svoje vere, način praznovanja vere doma, zato se še posebej na romarskih krajih pojavlja živopisnost praznovanj. Tako je razumljivo, da slovenski romarji najbolj izražajo svojo vero s petjem in z njim takoj pritegnejo mnoge poslušalce. Skoraj vedno se najde kdo, ki vpraša, od kot je ta zbor, čeprav je pela le običajna romarska skupina. Romarji se tudi medsebojno bogatimo, saj od drugih sprejemamo njihov način in izraz pobožnosti. Tako se od azijskih kristjanov, ki so v molitvah in petju skoraj plahi, učimo zlasti spoštljivega odnosa do drugih romarskih skupin. Romarji iz Afrike in Južne Amerike prinašajo  s seboj en sam ogenj in solze. Romanje je torej izkustvo Boga, izkustvo iskalcev Boga in tudi izkustvo Cerkve v bogoslužju. Na tej osnovi in s tem spoznanjem ter izkustvom lahko razumemo svetopisemskega romarja, ki je vzkliknil: »Razveselil sem se, ko so mi rekli…. » ter poskočil od veselja in šel na pot v prepričanju, da se mu bo duša osvežila in pomladila.

IZJAVE ROMARJEV

Nekaj izjav, ki so jih zapisali romarji različnih skupin v teh desetih letih:

Popolnoma šokiran sem bil, ko sem v Betlehemu pričakoval razkopane jasli. Nikjer jih ni bilo. Vse v zidovih, stopnicah, zavesah. Molil sem na kraju, kjer je bil Jezus rojen, vendar bo v mojem srcu ostal tak božič, kot sem ga doživljal v otroštvu v domači družini.

Tomaž, 17 let

Že nekaj let je minilo, ko sem bila v Sveti deželi, a se še nisem vrnila domov. V duhu sem vedno še tam. Kajti pri vsaki sv. maši se premaknem na kraj, ki ga božja beseda omenja. Tako so se je moje sodelovanje pri maši spremenilo v stalno romanje v Jezusovo domovino.

Anita, 72 let

Moje prvo romanje v Sveto deželo je bila čista sreča. Župnik je prinesel prospekt in priporočil. S prijateljicami smo se odločile in smo šle. To je bilo moje prvo potovanje bolj daleč in takrat so se mi lepote sveta odprle. Skrivnostni svet Svetega pisma me je pritegnil.

Mojca 26 let

Že šestič sem bila z vami v Sveti deželi. Vsakokrat sem videla kaj novega in obnovila vtise prejšnjih romanj. Prav šestič sem morala iti, da sem po vsej sreči obiskala Jakobov studenec v Sihemu in v duhu gledala ženo Samarijanko, ki je bila z Jezusom pri studencu. Hvala Bogu, da sem mogla iti na romanje in doživeti vse to.

Cilka 70 let

PODPORA KRISTJANOM V SVETI DEŽELI

Papež Pavel VI. je januarja 1964 obiskal Jordanijo in Izrael. Bil je prvi papež po sv. Petru, ki je obiskal Jezusovo domovino. Videl je stanje v Sveti deželi in tudi gmotne težave, ki jih imajo kristjani kot manjšina med večinskim muslimanskim in judovskim svetom. Sledila je papeževa odločitev, da ves katoliški svet na veliki petek zbira darove za Sveto deželo in s tem solidarnostno podpre tamkajšnje krščanske Cerkve. Uvedena je bila nabirka »velikega petka za Sveto deželo – Venerdi santo«. Slovenski škofje na svoji seji v Ljubljani, dne 18. maja 2000 odločili, da naj župnijski uradi nabirko za božji grob oddajo pred koncem velikonočnega časa na ordinariate. Ti bodo zbrana sredstva prek komisariata posredovali v Sveto deželo.

Zaradi težkih razmer v Sveti deželi pa zadnja leta komisariat organizira kar celoletno akcijo zbiranja darov za šole v Sveti deželi. Nabirke so vedno našle lep odmev še posebej v srcih romarjev, ki so vzpostavili duhovni odnos s Sveto deželo. Poročilo o teh darovih in o oddaji le-teh v Sveti deželi je ob koncu akcije vedno objavljeno z zahvalo s strani Kustodije Svete dežele in v reviji Brat Frančišek.

VODSTVO ROMANJ V SVETO DEŽELO

Zaradi svetopisemske vsebine romanj v Sveto deželo, se uporablja tudi izraz Peti Evangelij. Mišljena je dežela, kraji, geografija, arheološki ostanki, mesta in dogodki, ki so ostali zapisani v naravi Svete dežele. Ti razlogi zahtevajo dobro usposobljene poznavalce, ki so voditelji romarskih skupin. Z večletno prakso na romanjih so danes aktivni priznani strokovnjaki za Sveto deželo:

dr. Jurij msgr. škof Bizjak,

dr. prof. Maksimilijan Matjaž

dr. Renato Podberšič, zgodovinar

dr. p. Milan Holc, ofm, conv.

prof. Bogomir Trošt

p. Peter Lavrih, komisar za SVD