Assisi s kolesom 2013

Mir in dobro

S kolesom po poteh sv. Frančiška

Marjan Bajt

Uvod

»Gospod, naredi me za orodje svojega miru, da bom tja, kjer je sovraštvo, prinašal ljubezen, kjer vlada krivica, duha odpuščanja, kjer vlada nesloga, slogo, kjer vladajo zmote, resnico, kjer je dvom, zaupanje, kjer je obup, upanje, kjer je tema, svetlobo, kjer je žalost, veselje« Trdna vera in zaupanje v Boga je sv. Frančišku omogočila uresničitev njegovih priprošenj. Prizadeval si je spremeniti svet. Hodil je okrog in govoril o miru in spreobrnjenju. Da bi dosegel mir ni uporabljal političnih govorov ali vojne sile, pač pa je s svojim osebnim vzgledom in zaupanjem v Boga spreminjal ljudi.

Kolesarska ekipa utrujena, vendar zadovoljna po 1.000 m vzpona na vrhu gore Monte Subasio

Kolesarska druščina Društva prijateljev svete dežele se je sredi septembra pod vodstvom p. Petra s kolesi podala po poteh sv. Frančiška. Po hribih in dolinah Toskane in Umbrije je spoznavala kraje kjer je na prelomu 13. stol. svetnik s svojim vzgledom spreminjal svet. Pater Peter nam je na poti in pri vsakdanji maši v svetiščih, ki so nastala na mestih kjer je deloval sv. Frančišek, približal svetnikovo sporočilo, ki je aktualno tudi v današnjem času. Bogastvo in napuh je ob neizmernem zaupanju v Boga zamenjal za preproščino in uboštvo ter življenje po sporočilu evangelija. Njegovo vprašanje »Gospod, kaj hočeš, da storim« je tudi danes zelo aktualno. Povezalo je tudi nas kolesarje, da smo bolj ali manj z lahkoto premagali številne klance in kilometre na poti. Svoje domače udobje smo zamenjali za trd kolesarski sedež in skromna prenočišča in ob tem utrjevali pristno prijateljstvo med člani skupine. Pater Peter je skrbel za duhovno plat potovanja, Jože in Janez za to, da nismo bili lačni, Sergio in Marjan sva nas vodila po začrtanih poteh, Rudi se je kot novinec v skupini izvrstno izkazal za volanom spremljajočega vozila, Milan z najdaljšim stažem v društvu nam je pripravil izdatne malice, dekleta Marija, Alenka, Vilenka, Zdenka, Marinka, Mihaela, Špela in Damjana pa so poskrbele za ostale potrebe v potujoči kuhinji. Zadnje dni se nam je pridružila še Tadeja, ki že dalj časa sodeluje pri urejanju logistike na potovanjih.

Na začetku kolesarskega dela potovanja smo si ogledali očarljivo srednjeveško mesto Siena znano po 700 – letni tradiciji konjskih dirk na trgu Piazza del Campo. Ustanovitelj mesta je bil Sienius, sin Rema ustanovitelja Rima. Na več mestih lahko vidimo kip volkulje, ki doji slovita brata Rema in Romulusa.  Tri ladijsko stolnico, eno največjih gotskih stavb v Italiji, smo žal videli samo od zunaj. 

V nadaljevanju poti smo se naužili lepot Toskanske pokrajine, ki je podobna naši Dolenjski, le da so griči in hribi višji in večji ter dobro obdelani. Skozi Asciano in Sinalungo smo proti večeru prvega dne prispeli v Etruščansko mesto Cortona, prislonjeno v strm breg.  Prevozili smo okroglih 100 km, zato je zmanjkalo energije za ogled mesta. Zvečer je p. Peter daroval sv. mašo na prostem na idiličnem kraju s pogledom na ravnino pod nami, Janez in Jože pa sta nam pripravila okusno večerjo.

Cortona – značilno starodavno Etruščansko mesto, prislonjeno v breg

Umbrija dežela oljk

Drugi dan na kolesu smo vozili skozi prastare oljčne nasade. »Cela Slovenija nima toliko oljčnikov kot jih vidimo tu« je bil navdušen Sergio, ki se tudi sam ukvarja s pridelavo oljčnega olja. Na obali jezera Trasimeno, ki je s 128 km2 največje na Apeninskem polotoku, smo se ustavili za ogled in kratek počitek. V jezero ne priteka niti ne izteka nobena pomembna reka. Vodostaj je odvisen od padavin. V tem pogledu je podobno Kaspijskemu jezeru ali Mrtvemu morju.

Assisi, Frančiškovo mesto

Naslednjemu mestu Perugia smo se poskušali izogniti, vendar nam ni uspelo. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo našli izhod iz labirinta enosmernih ulic, nato pa smo nadaljevali pot do mesta Assisi, ki je bil glavni cilj našega potovanja. Ustavili smo se na ravnini pod mestom pri cerkvi Santa Maria degli Angeli (Marija angelska) ali Porciunkuli. Ime izhaja iz latinske besede »portiuncula« - delček. Gre namreč za cerkvico, ki je bila last benediktincev od katerih jo je izprosil Frančišek. Ko je nekega dne molil v napol propadli cerkvici, je zaslišal glas: »Frančišek pojdi in popravi mojo cerkev«. On je sporočilo  razumel dobesedno in začel zbirati material za popravilo cerkve. Šele kasneje je doumel, da je popravila potrebna cerkev kot ustanova. Cerkvica je postala prvi sedež Frančiškovega reda, v njej je leta 1226 tudi umrl. Na tem mestu danes stoji mogočna katedrala, v kateri je v prezbiteriju skrita prvotna cerkvica.

Mogočna bazilika sv Frančiška v treh etažah.

Sredo smo v celoti posvetili ogledu Assisija. Mesto na vzpetini nad okoliško ravnico ima bogato zgodovino. Prvi naseljenci na tem kraju so bili Umbri okoli l. 1000 pr.Kr., nasledili so jih Etruščani, okoli 300 pr.Kr. pa so ga zavzeli Rimljani. V srednjem veku je bilo mesto pogosto v sporih s sosednjo Perugio, l. 1997 je bilo močno poškodovano v potresu. Najprej smo obiskali baziliko svetega Frančiška. Mogočna cerkev v treh etažah kot rt dominira nad asiško pokrajino. Zgrajena je na hribu kjer je grob sv. Frančiška. Brat Elija, ki je vodil dela pri gradnji cerkve, je zgradil mogočno cerkev, ki je arhitekturno podobna cerkvi sv. groba v Jeruzalemu. V eni stavbi so združene tri cerkve: Spodnja cerkev sv. Frančiška ima obliko križa TAV je zamišljena kot grobnica, ki je poslikana s stenskimi slikarijami, ki prikazujejo Kristusovo trpljenje; V kripti pod spodnjo cerkvijo je grob sv. Frančiška, v nišah poleg njegovega sarkofaga so pokopani njegovi prvi bratje Rufin, Leon, Angel in Masej. Zgornja cerkev sv. Marije je grajena v obliki latinskega križa z eno ladjo. Stene glavne ladje so poslikane s podobami srednjeveškega slikarja Giotta in sodijo v sam vrh svetovne slikarske dediščine.

Cerkev sv. Klare je posvečena Frančiškovi učenki in ustanoviteljici reda sester klaris. V cerkveni kripti počivajo njeni zemeljski ostanki. V tej cerkvi je papež Gregor IX. Leta 1228 Frančiška razglasil za svetnika.  V Assiški katedrali sv. Rufina je bil krščen Frančišek, v njej pa je Klara slišala pridigati Frančiška in od tod sledila Kristusovemu klicu.  Cerkev sv. Damjana leži izven mestnega obzidja. L. 1225, potem ko je na gori Laverna prejel Kristusove rane, je nekaj časa prebival v kolibi na dvorišču samostana in takrat je nastala njegova Hvalnica stvarstva.

P. Peter: »Klancev nisem naredil jaz, pač pa ON«

V četrtek je bilo pri zajtrku čutiti v zraku nekakšno napetost, morda malce strahu. Pred seboj smo imeli namreč 7 km vzpona do samostana Carceri. Klance smo uspešno premagali, pri tem se je pa najbolj izkazal Jože, ki je v najstrmejših delih pomagal malce slabše pripravljeno sotrpinko in si na ta način zadnji dan zaslužil diplomo za fair play. Na pritožbo, da je preveč klancev, je p. Peter dejal, da jih ni naredil Peter pač pa ON.

Samostan se nahaja v pobočju gore Subasio. V času Frančiška so bile na tem mestu skalne jame, ki so mu nudile zavetje za molitev in premišljevanja. Tukaj je svojim bratom napisal vodilo za bivanje v samoti. Po sv. maši v samostanski cerkvici smo kolesarji nadaljevali pot proti vrhu 1240 m visoke gore. Veselje in ponos, da smo v Frančiškovem duhu premagali sami sebe, je skupino še bolj trdno povezal med seboj.

7 kilometrski klanec do samostana Carceri in nadaljevanje na vrh gore Monte Subasio (1240m n.m. in 1000 m vzpona) je bil najzahtevnejši del kolesarske poti.

Pri spustu v dolino smo ponovno občudovali neizmerne nasade oljk, ki pokrivajo bregove na obeh straneh. Na poti smo si ogledali še en »cukerček« Umbrije, mestece Spello, znano iz časa Etruščanov.

Tudi ponoči najdemo cilj, če nam v srcih gori lučka

Iz Foligna kjer smo prenočili v prijetnem hostlu v nekdanji graščini, smo nadaljevali našo pot proti našemu končnemu cilju, Rietski dolini. Našo pozornost je najprej pritegnilo mesto Spoleto z izredno arhitekturo in bogato zgodovino. V Frančiškovem življenju je Spoleto kraj prvega preobrata na poti njegovega spreobrnjenja. Spoletska katedrala Marije Vnebovzete je izreden arhitekturni in umetniški spomenik. Zgrajena je bila v 12. stol., v 17. stol. pa predelana. Zanimiv je tudi akvadukt »Ponte delle Torri« iz 12. stol. in še druge cerkve. Ta dan je bil kolesarsko zelo zahteven, saj smo prevozili 108 km in premagali 1500 m klancev. Eden težjih je bil vzpon do frančiškanskega samostana Greccio, ki je ugnezden v skalovje. Tu je Frančišek po vrnitvi iz Svete dežele v skromni votlini na božični večer prvič postavil jaslice.

Vsakodnevna sv. maša je skupino še bolj povezala med seboj (na sliki kapela v samostanu Carceri)

Po maši v samostanski cerkvi smo se spustili nazaj v dolino in po nekaj kilometrih že skoraj v popolni temi ponovno zagrizli v hrib do samostana Fonte Colombo. Kot je dejal p. Peter lahko ta kraj imenujemo frančiškanski Sinaj, saj je v tem odmaknjenem kraju po 40 dnevnem postu in zbrani molitvi Frančišek napisal Vodilo – pravila frančiškanskega reda. Kolesarji smo dobili prenočišča v samostanskih celicah, v katerih smo se odlično naspali po napornem dnevu.

Poggio Bustone: zaključek poti visoko na hribu

V soboto, zadnji dan romanja, program ni bil natrpan kot prejšnje dni. Po spustu iz Fonte Colomba smo kmalu prispeli v mesto Rieti, ki je glavno mesto istoimenske province v regiji Lacij.  Krog in krog je obdano z visokimi hribi. Ker je bil pomembna postojanka na rimski cesti Via Salaria, ki je služila za transport soli iz Jadranskega morja, je bilo močno utrjeno. Mogočna katedrala, ki je nastala v 12. stol. na temeljih stare bazilike ima mogočne romanske vhodne portale, notranje okrasje pa je baročno.

Samostan La Foresta je le nekaj kilometrov oddaljen iz Rietija. Od parkirišča vodijo do samostana postaje križevega pota. V bližini je votlina v kateri je živel sv. Frančišek. Tu se je ustavil l. 1225 na povabilo župnika zaradi okrevanja in zdravljenja oči. Ljudje, ki so sledili svetniku, so župniku uničili vinograd, Frančišek pa je s priprošnjo Bogu dosegel, da je vinograd kljub temu dobro obrodil. 

Naš zadnji cilj je bila vas Poggio Bustone od koder se vije enkraten pogled na Rietsko dolino. Samostan in cerkvica sv. Jakoba sta zgrajena nekoliko nad vasjo, v njej smo imeli zadnjo sv. mašo, v samostanu pa zadnje prenočišče. Frančišek je na tem kraju našel izdolbeno jamo, kjer je molil in meditiral. Tu mu je bilo razodeto popolno odpuščanje njegovih grehov.

V tednu dni nam je p. Peter približal sporočilo sv. Frančiška : Mir in dobro, uboštvo in preproščina.

Zaključek

En teden prijetnega druženja, duhovnih doživetij in kolesarskih poti je kar prehitro minil. Frančiškovo geslo »Mir in dobro« je prevevalo celo skupino, skromna prenočišča in obroki iz potujoče kuhinje so bila z njim v sozvočju. Razvade potrošniške družbe so ostale za nami, v ospredje pa je stopilo medsebojno razumevanje, delo za skupno dobro in pomoč bližnjemu. Frančiškovi kraji v katerih se še danes začuti njegovo sporočilo o uboštvu in preproščini, so se nas dotaknili bolj kot veliki samostani in bleščeče cerkve.  Za srečo človek ne potrebuje bogastva in visokega položaja, pač pa zaupanje v Boga in ljubezen do bližnjega.