Cvetna nedelja s. Milene

Predragi!

Biti v Jeruzalemu je privilegij, zlasti za tiste, ki se radi učijo poslušati, razumeti in ukrepati v novem ‘jeziku’, v ‘jeziku vere’.

Sveta dežela je zame idealen pogoj za napredovanje te vrste govorice . Že sama imena krajev omenjenih v Svetem pismu ti dajo nekakšen abc za nadaljnje razumevanje. Poznati od blizu način življenja svojih sosedov, tradicije, običaje, reakcije, zahteve, veselje in trpljenje, vzpostavitev socialnih ali prijateljskih odnosov, vse to me tako globoko prevzame in daje Luč na zgodovino našega odrešenja. Čimbolj spoznavam njihovo zgodovino, tem globlje in jasneje razumem Božji načrt, ki ga je proglasil in uresničil Kristus in se nadaljuje še danes po Njem v nas vseh, ki živimo kot iskalci Resnice, Pomena in Smisla.

Betlehem, Nazaret, Jeruzalem ... niso samo imena, so uresničevanje čudovitega Božjega projekta, ki je tista vesela novica, da je Bog Ljubezen, Usmiljenje, Odpuščanje, ... povabilo za rast takega človeka - osebe kot nas je ‘sanjal’ in hotel nebeški Oče. Biti torej sestra v Jeruzalemu pomeni rasti v svetosti, prehoditi Via dolorosa (ulico križevega pota), imeti odločnost, pogum, hrabrost stopiti s Kristusom tudi na Kalvarijo - vzeti in nositi Križ, ki je pot za vse, ki hočejo pristati na prisego novega življenja. Že tukaj in potem tam nekje v nebesih, v Novem Jeruzalemu. Ob tem si tako rada zapojem Slomškovo pesem ”V nebesih sem doma“. Živim z vsem srcem in se darujem za naše arabske in še druge otroke. Tako rada bi jim pripravila vsak dan vesela presenečenja v odkrivanju in rasti življenjskih energij.

Ta energija je ljubezen. To govorico vsi razumejo in čutijo. Mi kristjani pa jo tudi efektivno dobivamo iz studencev zakramentov. Koliko ljudi jih ne upošteva več; za nekaj evrov, ki so jim darovani od ljubljene vlade, imamo veliko otrok brez krsta, ki je prvi zakrament, na katerem se potem gradi resnično življenje, vedri odnosi, sreča in upanje, saj je Bog z nami; vsakodnevno ‘odrešenje’ je odvisno tudi od nas.

Tudi sama mislim, da je v Jeruzalemu centrala mogočnih energij, ki presegajo iranske urane, vse vrste orožja: ta centrala je KRISTUSOVO VSTAJENJE, nova Luč, nova energija, novo upanje.

Lansko leto na današnji dan sem se znašla med navdušenimi romaricami, ki so v aramejskem jeziku prepevale odpev; bile so članice zbora v Sirsko katoliški cerkvi nedaleč od naše hiše. Njihovo bogoslužje je večinoma v sirsko-aramejskem jeziku. Razen hebrejskega in arabskega se namreč lahko sliši ob tem cvetnem pohodu na stotine različnih jezikov.

Pravkar sem se vrnila z letošnje procesije po poti, ki iz Betfage pelje do Jeruzalema. Tisoče in tisoče vernikov, romarjev in radovednežev se je s palmami, oljčnimi vejami, in drugimi okraski med rajanjem spuščalo proti cerkvi sv. Ane, ki je že znotraj Herodovega obzidja Jeruzalema.

V bližini Dominus flevit, kapele »Gospod se je zjokal«, se odpre čudovit razgled na Jeruzalem. Vsi pojemo z veseljem, rajanjem, klicanjem, molitvijo, s kitarami, citrami, bobni, na piščali in vse vrste glasbenih inštrumentov: »Baruch haba bashem Adonai«, »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu«. Imam občutek da smo resnično v središču planeta, kot je bil Jeruzalem že v srednjem veku zaznamovan na zemljevidu sveta in je kar 1022 krat omenjen v Svetem pismu.

Velikonočna večerja, Pesah, se zaključi s pozdravom: ”Prihodnje leto v Jeruzalemu!” Tako so si voščili Izraelci, ko so v puščavi praznovali dan osvoboditve iz suženjstva v Egiptu in so tavali preko puščave v Obljubljeno deželo. Pozdrav torej izraža vroče hrepenenje po praznovanju Pesah, velike noči, v deželi, katere središče je Jeruzalem.

V hebrejščini Jeruzalem pomeni Mesto miru, mesto Svetosti, kar je sinonim za tempelj, svetišče, kjer si je sam Bog po Salomonu zgradil svojo hišo in v njej prebival.

V arabščini se Jeruzalem reče El-Quds, Sveto mesto, in kot takega ga vidijo vse tri glavne veroizpovedi: judovska, krščanska in muslimanska.

Samo v jeruzalemskem templju se je po postavi smelo opravljati uradno bogoslužje, kljub nezvestobi brezbožnih kraljev, ki so gospodovali narodu. Bog ga v določenih trenutkih prav vidno varuje, drugič pa se zdi, da ga je zapustil, posebno ko so njegovi častilci izgnani. Vendar pa oči vseh izgnanih ostanejo obrnjene proti svetemu mestu. Prerokba Ezekiela in Izaija jim daje upanje in vero za vrnitev, za ponovno postavitev templja, za obnovo obzidja; trdno upajo, da se bo Božje mesto zares ponovno in dokončno dvignilo v vsej slavi.

Do tega vse do danes še ni prišlo. Predsednik Obama, ki je v teh dneh obiskal Sveto deželo, je sicer v svojem govoru slavil velikanski vzpon te dežele in za njeno bodočnost zagotovil varnost, mir in napredek.

Res je, da Jeruzalem ni ostal politična in verska prestolnica nekega posebnega ljudstva, zaprtega vase. Po Kristusu se je odprl vsem ljudem dobre volje, postal kraj zbiranja vseh vernikov, ki častijo enega Boga: kristjanov, muslimanov in Judov; počasi Jeruzalem postaja simbol Večnega mesta, kjer bo Bog v slavi zbral svoje izvoljene. To nam je omogočil Kristus s svojim življenjem in se danes nadaljuje prav tako po Njem, z Njim in v Njem.

Danes se mi zdi, da je število vernikov v procesiji naraslo. Prišli so iz Betlehema, iz Bejt Džale, iz Dženina: torej s Palestinske strani. Tokrat so jim dali dovoljenje vse do 15. maja, ker bodo tudi pravoslavni verniki 5. maja praznovali Veliko Noč.

Globoko in resnično tudi danes doživljamo prihod Kristusa, Kralja vseh narodov, Odrešenika, Začetnika novih obzorij, novega stila življenja, novega upanja, novega Jeruzalema, ki ne bo zgrajen iz kamnov, ki ne bo ne skalnat, ne hrapav, ampak bo zgrajen na “živih kamnih” kot je rekel tudi papež Frančišek, in to bo tisti Jeruzalem, ki ga je Jezus sam inauguriral s svojim življenjem in vstajenjem. Da, z vstajenjem in srečanjem: »Ne bojte se, ve, ki iščete Kristusa!«, so angeli hrabrili preplašene ženske, ki so na velikonočno jutro iskale ‘mrtvo Jezusovo truplo’. »Ni ga tukaj, vstal je, kakor je napovedal!« Pojdite in recite vsem, da začenja nov načina življenja ! Življenja po veri, upanju in ljubezni! Nihče nas ne more vkleniti v nove mreže sužnosti. Kristus nas je odrešil za svobodo: vemo za pot, vemo za sredstva, vemo za način, manjka nam morda le osebno srečanje z Njim in pogum za odpoved vsemu, kar ni po Božji volji. Vemo, da je Bog Ljubezen, torej proč sovraštvo, vemo, da je Božji Sin umrl za našo čistost v mislih besedah in dejanjih, torej proč umazanija in turobno pohlepne spletke za izkoriščevalno poniževanje nedolžnih, ubogih in prizadetih.

Pogum in veselje na poti svetosti, Luči, ki se je prižgala z Vstajenjem.

Iz Jeruzalema,

sestra Milena Zadravec