Avtor: svdezela Datum: 14. 02. 2021

Komisarji za Sveto deželo

Kdo so komisarji za Sveto deželo

Papež Martin V. je 14. februarja 1421 izdal papeško bulo »His, quae pro ecclesiasticarum«. Ta dokument predstavlja rojstvo Komisariatov za Sveto deželo. Po dolgih 600 letih bo 14. februarja 2021 Kustodija Svete dežele in 67 Komisariatov Svete dežele praznovalo to obletnico.

Evharistična slavja oz. svete maše v zahvalo za dobrotnike Svete dežele pa bodo 15. februarja: v Jeruzalemu in tudi v Ljubljani.

Od laiških prokuratorjev do frančiškanskih komisarjev

Zdi se, da izraz »komisar« prihaja iz pravnega jezika Beneške republike (Serenissime), s katero je Kustodija Svete dežele vzdrževala stike predvsem po zaslugi trgovskih poti iz Benetk v Jafo (danes del Tel Aviva). Komisar je bil in še vedno je »generalni kurator«, »nekdo, ki na splošno skrbi« za koristi in pravice neke ustanove ali osebe (SSKJ: »visok funcionar, ki opravlja uradne dolžnosti v imenu države ali mednarodne organizacije«).

Pater Marcelo Ariel Cichinelli, delegat Kustodije za komisarje, razlaga: »Pred 600 leti Komisariati niso nastali po naključju, ampak se njihov nastanek umešča v težko zgodovinsko obdobje Kustodije, ki je takrat potrebovala močno podporo svojemu delovanju v Sveti deželi.

Frančiškani so se zavedali, da ne morejo biti hkrati vsepovsod po svetu, zato so v času prenove, v kateri sta bili osrednji temi miloščina in uboštvo, odgovornost priskrbeti (lat.: »procurare«) ekonomsko podporo Sveti deželi prvotno zaupali laikom, »prokuratorjem« (skrbnik). Tak prokurator je torej predhodnik komisarja.

Prvi znani prokurator, omenjen v dokumentu iz leta 1392, je trgovec Ruggero Contarini, ki mu je najprej pomagal brat, nato nečak. Pater Gerard Chauvet, ki je pozneje (1388-98) postal kustos, ga je imenoval za »prokuratorja za področje Beneške republike«. Z njim sta bila v stikih kustosa omenjeni Gerard Chauvet in njegov naslednik Jean de Rochefort.

Po vsem tem pa je že dozorel čas, da tudi frančiškanski red odobri to vlogo. Zato je papež Martin V. z novo papeško bulo »Salutare Studium« (Zveličavno prizadevanje) natančneje določil glede prokuratorjev Svete dežele, da konstitucije, apostolski odloki, statuti in običaji Reda, tudi kakršnekoli apostolske prisege ali potrditve, ne bodo ovirale rednega razvoja te dejavnost. Z ozirom na oba papeška dokumenta so v teku stoletij namesto laikov vedno bolj prevzemali to nalogo bratje frančiškani, tako da so danes vsi komisarji za Sveto deželo redovniki, frančiškani, ki jih imenuje njihov krajevni predstojnik v posvetovanju s kustosom Svete dežele.

Razširjenost Komisariatov po svetu

Natančne podatke o času vzpostavitve službe komisarja je težko določiti, še posebej za evropske, ki so gotovo najstarejši. Vemo pa, da so bili postavljeni komisarji v Neaplju, Parizu in na Dunaju že v prvi polovici 17. stoletja. Še bolj presenetljiva je, a odraža mednarodnost in življenjsko moč reda svetega Frančiška, dejavnost v kraljestvih Španije in Portugalske. Španska krona je vzpostavila komisariate v Meksiku, Limi, Cartageni, Quitu in Buenos Airesu že ob koncu 16. stoletja, kmalu za tistimi v Madridu in Santiagu de Compostela. Tudi luzitanska krona je kmalu po komisariatu v Lizboni podprla ustanovitev generalnih komisariatov v krajih Ouro Preto, Salvador de Bahia in Rio de Janeiro. Tako so komisarji nekako sprejeli nalogo ambasadorjev, veleposlanikov in predstavnikov Svetih krajev; sčasoma pa so tudi organizirali romanja. A ne samo to, saj so bili v pomoč tudi celotnemu redu: prav po zaslugi komisariata v Parizu so se, potem ko so bili izgnani vsi redovniki, leta 1880 frančiškani spet lahko vrnili. Iz istega obdobja je tudi Komisariat v Združenih državah s sedežem v Washingtonu (1882) in Komisariat v Kanadi, ki ga je v kraju Trois Rivières junija 1888 ustanovil blaženi brat Frederic Janssoone, ki je že 1881 dal pobudo za nabirko na veliki petek.

Z dekretom provincialnega ministra 23. novembra 1988 pa se je pričelo delo komisarja v slovenski frančiškanski provinci sv. Križa. Popolnoma samostojno delovanje pa se je nadaljevalo in razmahnilo v letu 1992. Komisar za Sveto deželo je od ustanovitve p. Peter Lavrih, OFM.

Že od vsega začetka so Komisariati nepogrešljiva ustanova: so mostovi med delovanjem Kustodije Svete dežele in Cerkvijo v različnih deželah. Teh poti pretoka ni ustanovil samo red ampak jih podpira vsa Cerkev, predvsem je tu pomembna vsakoletna »Nabirka za Božji grob« oz. Nabirka za svete kraje, ki jo je 26. decembra 1887 za vso Cerkev določil papež Leon XIII. z namenom, da poteka vsako leto na veliki petek.

Praznovanje 600-letnice komisariatov

»Kljub zelo neugodnemu obdobju, v katerem smo, želi Kustodija Svete dežele proslaviti dolgih 600 let te ustanove in se zahvaliti Bogu in Cerkvi, ki jo je za to pooblastila,« pravi br. Marcelo. Ta pomemben mejnik je lepa priložnost, zato kustos Svete dežele, p. Francesco Patton, vabi k molitvi za komisarje. Še več: za vse dobrotnike, saj je vsak po svojih zmožnostih dokaz Božje previdnostne skrbi.

»To slavje je tudi prilika, da opozorimo na delo komisarjev,« nadaljuje p. Cichinelli, »in svetu želimo sporočiti, da se pred 600 leti nismo ustavili, ampak da se je lik komisarja nenehno razvijal, da je sledil časom, da smo jih prehodili tudi ob kongresih komisarjev, katerih zadnji je bil 2018, ob trajnem prizadevanju in spodbudah.«

[Vir: Kustodija. Zemljevid: na spletni strani. Slika: na njen tudi naš komisar.]

Na 3. mednarodni konferenci komisarjev za Sveto deželo, 2012, na stopnicah ob baziliki Božjega groba. Najbolj spredaj: p. Marcelo Ariel Cichinelli, delegat Kustodije za komisarje. Desno zgoraj slovenski komisar, p. Peter Lavrih.