Avtor: arhiv Objavljeno: 14. 01. 2009

100-letnica PRVEGA romanja Slovencev v Sveto deželo z LADJO

1910 - 2010 - Pred 100 leti je knezoškof dr. Bonaventura Jeglič vodil vseslovensko romanje v Sveto deželo. Poročilo je vzeto iz takratne revije Bogoljub za leto 1910.

POVABILO

V SVETO DEŽELO

VERNI SLOVENCI! Glejte, gremo gori v Jeruzalem. Lk 18,31

Stopamo pred Vas z veselim oznanilom: V sveto deželo pojdemo! €“ Pred dvema letoma smo bili v Lurdu. Pod božjim in Marijinim varstvom se je naše romanje izvršilo srečno; romarji so bili polni zadovoljnosti in hvaležnosti, da jim je bilo dano videti blaženi kraj Marijinega prikazanja. Je pa še neki drug kraj na zemlji, kamor nas vleče srece, kjer doselej Slovenci še nismo bili. To je dežela, katero že pridevek sveta dežela odlikuje od vseh drugih; dežela, katero je večna Beseda, ko je meso postala in med nami prebivala, počastila s svojim 33-letnim bivanjem; dežela, v kateri se je zgodilo največje delo človeške zgodovine in najlepše delo usmiljenja božjega: odrešenje človeškega rodu; dežela, katero je Bog sam namakal s svojo krvjo. Dežela, o kateri smo že kot otroci slišali toliko pripovedovati v svetopisemskih zgodbah; dežela, katero imamo vedno pred očmi v nedeljskih evangelijih; dežela, za katero so stotisoči kristjanov srednjega veka v križarskih vojskah lili kri in darovali življenje. Kdo izmed nas si ni že želel biti tam in gledati svete kraje, ki so tolikokrat v našem duhu? Verni Slovenci! Zdaj je priložnost. Posamezniku je težko iti. V družbi domačih ljudi je to lahko. Zato napravljamo v tem letu

I. skupno slovensko romanje v sveto deželo. Romanje bo trajalo od 2. do 21. septembra. Z ozirom na prostor na ladji se sprejme: 44 oseb v I., 142 v II. 350 v III razred. Skupaj 536. Troški romanja so: I. razred 450 K, II. 400 K, III. 280 K. Za tako dolgo potovanje jako nizka cena. S tem je plačano vse: vožnja, hrana, prenočišče in drugo. Sprejemajo se samo zdrave osebe obojega spola. Čas za priglašanje je od 1. aprila do 15. julija. Kdor se priglasi, bo takoj dobil še natančnejše pojasnilo o pogojih in razmerah romanja. Vsa pisma v tej zadevi naj se naslovljajo: Odbor za jeruzalemsko romanje v Ljubljani.

Verni Slovenci! Lepa prilika se vam nudi. Čas je ugoden, cene nizke, pot sama vabljiva. Stali bomo na mestu, kjer je Devica povila božje Dete in ga položila v jaslice, in na mestu, kjer je stal križ, drevo življenja za človeški rod €“ najsvetejši mesti za kristjana. Komur razmere pripuščajo, se pridruži svetemu potovanju!

V Ljubljani 15, januarja 1910.

Dr Anton Bonaventura Jeglič Knez in škof ljubljanski, Vodja romanja.

Janez, Ev. Kalan, Urednik Bogoljuba in Zlate dobe Tajnik in blagajnik

p. Placid Fabiani provincial frančiškanov, duhovni oče

PRVI DEL

Prvo veliko slovensko romanje v Sveto deželo je zaznamovalo pot naših vernih mož in žena do krajev v Jezusovi domovini. V nadaljevanju bo izhajal dnevnik romanja, ki ga je v slovenski katoliški reviji Bogoljub objavil urednik Kalan. V arhivih so shranjena tudi mnoga časopisna poročila, ki so odmevala v naši domovini. Slovenija je bila takrat še v nekdanji skupini domovini Avstriji, Sveta dežela, Palestina, pa je bila takrat v veliki Turčiji. Bolj razumljiva bodo posamezna poročila, ko vemo za ta dejstva. Ob prebiranju sto let starih romarskih poročil, bomo romarji podoživljali tudi svoje romanje. Ugotovili pa bomo tudi sto let dolgo razliko do današnjih dni. Marsikaj je bilo in marsikaj je danes drugače. V današnjem prvem delu prinašam časopisne odlomke ob odhodu romarjev iz Ljubljane, preko tržaškega pristanišča na bližnji Vzhod.

LJUBLJANSKE NOVICE: Odhod romarjev. Danes zjutraj ob 4. uri in 22 minut so se odpeljali naši jeruzalemski romarji proti Postojni. Zajutrkovali so na kolodvoru. Z romarji so se odpeljali tudi prevzvišeni gospod knezoškof, zdravnik in usmiljene sestre da bi bile v slučaju bolezni takoj na mestu. Do sedaj so vsi zdravi. Slovo je bilo zelo prisrčno. Takoj, ko se je začel vlak premikati, so romarji veselo zapeli. Srečno pot!

TELEFONSKA IN BRZOJAVNA POROČILA: Naši jeruzalemski romarji v Trstu. Trst, 2. septembra. Naši romarji so dospeli danes ob pol 9. uri semkaj; ladja Tirol bi morala odriniti iz pristanišča ob 10. uri. Vsled velike komodnosti turškega konzulata so se mogli ukrcati šele ob 11. uri. Romarjev je 529; spremila jih je k ladji velika množica tržaških Slovencev. Ko je ladja odplula, so zadoneli živahni Živijo-klici! Morje je mirno in po sodbi izkušenih mornarjev, bodo imeli lepo vreme.

Romanje je trajalo tri tedne. Vožnja z ladjo v eno smer iz Trsta do Jaffe je trajala pet dni. Poročila ob vrnitvi v Trst so naznanila slovenski javnosti prihod romarjev.

TELEFONSKA IN BRZOJAVNA POROČILA: Slovenski jeruzalemski romarji v domovini Trst, 21. septembra. Danes so došli sem jeruzalemski slovenski romarji, navdušeno pozdravljeni od tržaških Slovencev.

Prvo poročilo ob prihodu romarjev na tla Palestine, je zopet prineslo veselo vest širni slovenski javnosti, da so romarji dosegli kopno.

PISMO IZ SVETE DEŽELE

V Jeruzalemu, 9. septembra 1910. Upam, da ste prejeli naše poročilo od odhodu iz Trsta in naša dva brzojava iz Jafe in Jeruzalema. Pisati imamo malo časa, ker nas novosti in svetosti Svete dežele popolnoma okupirajo. Vožnja po morju je bila dokaj mirna; vendar smo imeli ves čas malo vetra in je bilo vsled tega morje ves čas malce valovito. To je bilo zadosti, da je morska bolezen prva dva dneva dokaj gospodovala. Polovica romarjev jo je gotovo občutila. Vendar bolezen ni tako grozna, kakor so jo nam slikali. Če človek leži, ne čuti veliko. Vendar smo se tako hitro aklimatizirali, da smo bili zadnja dva dneva skoro vsi čvrsti, dasi se je ladja ravno tako ali še bolj zibala, kakor prve dni. Kakor hitro je bolehanje odnehalo, je zavladalo veliko veselje in živahnost med romarji. Vsak dan smo imeli po dva kratka govora in do 80 sv. maš na ladji. Petje se je razlegalo po ladji od jutra do večera, zdaj umetno, zdaj narodno in domače. Napravili smo tudi koncert v salonu, h kateremu smo povabili kapitana in oficirje. Večje nezgode ni bilo, kakor da sta se dva romarja nekaj ranila, kar pa ni imelo nikakih hudih posledic.

Izkrcanje v Jafi, med velikim krikom Arabcev, je bilo nekam nemirno, morje ob obrežju zelo valovito, vendar brez nevarnosti. Šlo je gladko. Na bregu so nas pričakovali avstrijski konzul v Jafi, iz Jeruzalema sta prišla nasproti prelat in rektor dr. Ehrlich in dr. Zore. Ko smo bili vsi na suhem, smo šli v frančiškansko cerkev, ki nadvladuje celo mesto, tam imeli blagoslov, od tam pa odšli v hotele obedovat. Idoč skozi mesto smo imeli priliko občudovati bujno, pa tudi od sile umazano življenje orientalsko. Hoteli so evropskega značaja. Ob 11. uri dopoldne (v sredo, dne 7. septembra), smo se odpeljali v dveh vlakih proti Jeruzalemu. Dežela je sedaj izsušena, ker od aprila ni bilo dežja. Najprej rodovitna ravan saronska, potem gorovje judovsko, kamenitejše od našega Krasa. Po pol četrti uri smo na kolodvoru v Jeruzalemu. Pozdravili so nas konzul avstrijski v Jeruzalemu, odposlanec patriarhov, vikar kustosov in več drugih. Niti patriarha, niti kustosa namreč ni bilo doma. Vse mesto je že delj časa naprej vedlo in govorilo, da pride karavana Slovencev. Razporedili smo se v krasno procesijo z zastavo na čelu, s kipom Brezmadežne v sredi in glasno pojoč po jeruzalemskih ulicah korakali v cerkev božjega groba. Ponekod so visele nam v pozdrav zastave, med njimi tudi kaka - slovenska ali hrvatska. Na Sionu so nam peli zvonovi. Korakajoč v cerkev božjega groba je iz naših vrst mogočno donela naša stara domača in velikonočna Skalovje groba se razgane€Ś Prišedši v cerkev je bil najprej Te Deum. Zopet je slovenska Zahvalna donela iz vseh grl mogočno po skrivnostnem svetišču božjega groba. Nato nas je pozdravil naš rojak €“ frančiškan p. Benigen, ki je nam na ljubo prihitel iz Kaire. Na pozdrav je odgovoril Kalan. Še ena velikonočna Zveličar gre iz groba, - nato smo se porazdelili po hospicih in sicer: 1. skupina v avstrijskem, 2. in 3. v frančiškanskem, 4. in 5. v francoskem. Je nas 540. V hospicih se počutimo silno dobro in domače. Ti hospici so kakor zelene evropske oaze sredi aziatske umazanije, ki jo tukaj občudujemo. Od tod pohajamo svete kraje, gledamo, poslušamo razlaganja, molimo in pojemo. Dasi pride vmes kaka mala težava, ki je pri takih okoliščinah neizogibna, vlada med množico obče veselje in zadovoljnost.

Toliko za danes v naglici. Treba hiteti v dolino Jozafat in Hinom, ter gledat jokajoče Jude. Tisoč pozdravov s svete zemlje ljubi domovini in vsem ljubljenim rojakom.

DRUGI DEL

Že v tretje se razgledujem slovenski reviji Bogoljub iz leta 1910, da bi razbral duhovno razpoloženje ob prvem slovenskem romanju v Sveto deželo septembra 1910. Pred nekaj tedni me je presenetil telefonski klic in vprašanje, kakšna valuta je to 400 kron za romanje v Sveto deželo. Moral sem gospo poučiti, naj prebere celoten članek in bo ugotovila, da gre za 100 let staro poročilo o prvem slovenskem romanju v Sveto deželo. Pač, včasih prehitro beremo!

Seveda je mnogo Slovencev ostalo doma, medtem, ko so vneti romarji usmerili svoje korake v Palestino. In ena takšnih romaric, ki je samo v duhu romala v Sveto deželo, je redovnica s. Elizabeta. Ganljiva je njena pesem:

ZAKAJ NE SMEM V JERUZALEM

Zakaj ne smem v deželo sveto? Zakaj ne smem, ne morem tje, kjer tisto se nebo razpenja, ki Stvarnik pod njim bival je?

Zakaj ne smem na trate tiste, ki rožnat je na njih vsak cvet, kjer je priklil iz zemlje svete, z nebeško solzo je odet?

Zakaj ne smem na ceste tiste, Ki krije prah jih posvečen, rošen z Zveličarjevim potom, s krvjo njegovo prepojen?

O Betlehem, ko bi jaz smela enkrat samĂł tje v hlevček tvoj, morda bi našla solzo eno, ki jo izplakal Bog je moj!

Kalvarija! Na tvojih skalah Bi grebla z roko dan in noč, Morda, morda bi vendar našla krvav rubin, ljubezni vroč!

Samo enkrat bi tam klečala pod oljkami na svetih tleh, pa bi prosila bledo luno: Povej, kako strašan je greh!

Ko bi le enkrat zreti smela tam z gore Tabor v sveti raj, potem ne bi srce hotelo na mrzlo zemljo več nazaj.

Zakaj ne smem v deželo sveto? Zakaj ne smem v Jeruzalem, da bi objela, poljubila Kalvarijo in Betlehem?

Vem, da ne smem, vem, da ne morem; iz celice ne grem nikdar, Kalvarija in gora Tabor in Betlehem mi je - oltar.

In vi, ki boste tje hiteli, vas pa blagrujem na vso moč; če smem prositi, prosim eno: Naj z vami gre pozdrav moj vroč!

s. Elizabeta

POZDRAV ROMARJEV V CERKVI BOŽJEGA GROBA V JERUZALEMU dne 7. septembra 1910 Govoril p. Benigen Snoj.

Hvaljen Jezus Kristus! Če je kje na svetu, je pač tukaj-le na mestu naš krščanski pozdrav. Tu se izreče najbolj iz srca in občuti, kajti tu na tem svetem kraju, kjer smo sedaj, nas je odrešil Kristus Gospod. Zato bodi naša prva beseda v našem slovenskem jeziku izraz največje hvaležnosti našemu Odrešeniku: Hvaljen Jezus Kristus!

Na tem najsvetejšem kraju sveta Vas prevzvišeni gospod knez in škof, voditelj romarjev, vse prečastite gospode duhovne sobrate, vse drage romarje in romarice pozdravljam iz srca in Vam v imenu prečastitega p. kustosa Roberta Razzolija ter vseh svojih redovnih sobratov in v svojem kot Vaš rojak zakličem: Dobrodošli! Da, dobrodošli prvikrat tako številni slovenski romarji v Jeruzalemu! Izpolnila se je, hvala Bogu, nas vseh srčna želja: prišli ste v Jeruzalem. Vi, dragi romarji, ste prva velika slovenska karavana, ki ste se podali na daljno romanje v Sveto deželo. Danes prvikrat je zastopan ves slovenski narod tu na najsvetejšem mestu sveta in danes se on po Vas klanja svojemu Zveličarju na kraju, kjer je On tudi zanj trpel in umrl.

Predragi romarji, ko ste se v domovini pripravljali na pot v Sv. deželo, je pač vsak izmed Vas govoril v srcu s kraljem Davidom: Veselim se, kar mi pravijo, v hišo Gospodovo pojdemo. Veselil se je vsak romar in komaj čakal dneva, da se bo mogel udeležiti prvega velikega slovenskega romanja v Jeruzalem, v mesto Gospodovo. In zdaj pa lahko govorimo z Davidom; Naše noge že stoje v tvojih vežah Jeruzalem! Dolgo ste se veselili tega trenotka, željno ga pričakovali in pobožno ste se nanj pripravljali, posebno še med vožnjo na morju. In zdaj ste srečno dosegli svoj namen: vsi zdravi in veseli, četudi utrujeni, bivate v tem najsvetejšem mestu sveta, na kraju, kjer je naš Zveličar za nas trpel in umrl, kjer je bil v grob položen, kjer je tudi od mrtvih vstal.

Vsi, dragi romarji, veste, da je bil v stari zavezi Jeruzalem središče vsega izraelskega ljudstva zaradi templja, kamor so hodili Izraelci trikrat na leto.

Tako tudi veste, da je sedaj v Jeruzalem in Sveta dežela vernemu kristjanu najsvetejše mesto, najsvetejša dežela, saj jo je Bog Oče sam izvolil za domovino svojemu Sinu in jo tako blagoslovil ter povzdignil nad vse druge dežele sveta. Zato so verni kristjani vseh časov tako radi prihajali semkaj, čeravno je bilo romanje nekdaj vse drugače težavno, naporno in nevarno, kakor dandanes. Res je, da tudi dandanes pravo romanje ni v telesno zabavo, saj le tedaj je pravo romanje v Jeruzalem, če se vrši v duhu pokore in prisrčnega sožalja s trpljenjem našega Gospoda Jezusa Kristusa in žalostne Matere Marije. Ta duh, to sožalje mora prevzemati prvo mesto v srcu romarja, potem šele naj ima prostor ukaželjnost, radovednost, razvedrilo, tako uče Šmarnice romarja jeruzalemskega.

Da, v duhu pokore naj se obiskujejo najsvetejši kraji zemlje, vsakdo je namreč s svojimi grehi kriv Jezusovega trpljenja; v duhu srčnega sočutja s trpečim Zveličarjem in žalostno Materjo Marijo. Obenem pa tudi s čutom srčne ljubezni in hvaležnosti do boga, ki je toliko ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se nihče, ki vanj veruje, ne pogubi, ampak ima večno življenje. Zato bodo Vaša srca polna nebeške radosti in tolažbe, ko boste obiskovali te svete kraje, posebno še ljubki Betlehem, kjer je bil Jezus rojen in položen v jaslice.

Ti sveti kraji niso sedaj izključna last katoliške Cerkve, videli boste na njih razkolnike in nevernike, pa nič naj vas ne moti! Mislite si: Bog je to pripustil; še v korist vam bo to in v potrpljenje vaše vere, da so ti sveti kraji, ki jih boste obiskovali te dni, v resnici isti kraji, katere je posvetil sam Sin božji s svojim trpljenjem in smrtjo. Drugače bi se namreč drugoverci ne bili toliko pulili za nje, kakor so se in kakor še vedno preže na nje. Koliko truda so vedno imeli, koliko prestali varihi božjega groba, sinovi svetega Frančiška, saj je več izmed njih bilo strašno mučenih, ker so branili in varovali te svete kraje in ga še imajo tudi dandanes, da ohranijo najsvetejše kraje sveti Cerkvi.

Obiskujte torej, predragi romarji, zastopniki vsega slovenskega ljudstva, te kraje v tem duhu pokore in sočutja, polni hvaležnosti in ljubezni do Boga. S tem boste dajali lep zgled vsem, ki vas bodo opazovali s pazljivim očesom. Ni mi pač treba priporočati, da prejemate sv. zakramente na teh svetih krajih, to bo storila Vaša gorečnost sama. Tudi mi ni treba še posebej priporočati, da molite za ljubo domovino; saj veste, kako so nekateri postali nezvesti sveti Cerkvi. O, naj bi pač Vaše goreče molitve vnele njih srca za Boga in edinozveličavno katoliško Cerkev! Molili boste radi za sv. Očeta Pija X., ki imajo ravno sedaj toliko bridkih ur. Za preljubljenega našega apostolskega višjega pastirja, ki so Vas sem pripeljali, naj jih Bog ohrani še mnogo let! Za našega presvetlega cesarja Franca Jožefa, 80letnega starčka in nekdanjega pobožnega romarja v Sveti deželi, čigar vernost je bila zgledna in čigar radodarnost se kaže in vidi še sedaj po Sveti deželi. €“ Za svoje dušne pastirje, da bi njim izročene ovčice pripeljali enkrat v nebeški Jeruzalem. €“ Za vse potrebe svoje in svojih domačih, za vso vojskujočo Cerkev. Tako Vam bodo ti dnevi prvega slovenskega romanja v Jeruzalem v obilno dušno korist. In Vi s boste teh dni, ki jih boste preživeli v Sveti deželi, vedno spominjali kot najlepših dni v življenju in v veliko tolažbo Vam bodo v Vaši zadnji uri. Amen.

TRETJI DEL SESTAVA ROMARSKE SKUPINE

Vseh romarjev je bilo 540.

Razdelitev po deželah je bila naslednja: Kranjcev 322 Štajercev 143 Tržačanov 26 Korošcev 16 Goričanov 13 Hrvatov 18 Z Dunaja 2 Z Nemškega 1

Po spolu je bilo: 258 moških, 283 ženskih. Torej 21 žensk več.

Veste, ni pa ne mala stvar spraviti 540 ljudi čez široko morje v Jeruzalem in do Jordana, preskrbeti jih za tri tedne z vsemi telesnimi in duševnimi potrebščinami in jih postaviti zopet zdrave nazaj na domača tla. Ne le, da je teba teh 540 vsak dan najmanj trikrat pošteno nasititi. Pravim pošteno, ker morski zrak, da prav po slovensko povem, človeka cira. Pa tudi zato, ker se želodec na ladji večkrat neprostovoljno izprazni in ga je treba torej napolniti. Ker če prazen žakelj nikjer ne stoji pokonci, na ladji še najmanj. Na trdnih in trdih tleh bi še stal nekaj časa; na ladji pa, kjer se ziblje in guglje, zgubi se ravnotežje, da se še to iz njega iztrese, kar je še v njem. €“ Potem pa pomislite, da je bila na ladji cela cerkev z osmero oltarji. In koliko zahteva vsak oltar oprave, da je mogoče opraviti sveto daritev. Treba je bilo preskrbeti vso mašno obleko, kelihe, svečnike, Marijin kip, zastavo, križe za skupine, romarske knjižice, znake, čutarice, in še nebroj podrobnosti, katerih ni, da bi našteval, ker bi ne prišel do konca. Če povem, da smo samo muzikalij ali pevskih not nakupili za 120 kron, si lahko malo mislite, na koliko reči je bilo treba misliti, preden smo bili pripravljeni za odhod. Zato je bilo treba res celega aparati in človeku imeti vseh pet čutov skupaj, da smo spravili vse srečno skupaj. Pozabili nismo drugega kakor tablic za molitve po sv. maši. No, tudi te so bile kupljene, pa so po zmoti doma ostale.

Nekaj pa moramo omeniti, kar nam je priprave neizmerno otežilo. In to zlasti zaradi prihodnjih romanj, da se to drugič ne bo več ponavljalo. Namreč to, da se ljudje niso dosti za časa priglasili, ampak čakali na zadnje tedne ali celo dneve in ure. To nam je delo, skoro bi rekel, podvojilo. Bobnali smo pol leta naprej €“ od meseca marca dalje €“ in postavili kot zadnji rok 15. julij. Ko bi se bili vsi do takrat priglasili, kako igraje bi bili mi lepo pravočasno vse skupaj spravili. A 15. julija jih je manjkalo še nad sto! Čim bolj pozno pa je bilo, tembolj so začeli skupaj lesti in pisati, prositi in pritiskati: še mene, oh, samo še mene! Izmed vseh najbolj moledovala je neka stara ženica iz Ljubljane, morala je biti že okolu sedemdesetih, - saj imena ne bomo izdali €“ prišla je trikrat, štirikrat: Ja, kaj res ni mogoče? Oh, kako me srce boli, da ne morem iti z vami. €“ Oh, ti ljuba stvarca, a prej ti ni prišlo to v glavo; saj smo te vabili celega pol leta.

€Ś€Ś Za vse, ki so se priglasili do srede avgusta, smo dobili skupni potni list (pos). Tisti, ki so se priglasili pozneje, ako jih nismo mogli pomašiti na mesto starih odstopivših, so morali iskati svojega potnega lista, katere smo morali dati zadnji dan prav na dan odhoda podpisati turškemu konzulu v Trstu in plačati za vsakega 10 cesarskih kron. In ker je turški konzul komod gospod, ki ga ni volja preveč se gnati za romarje ter ne pride pred 10. uro v pisarno, smo morali čakati na njegovo milost, da se je odhod ladje zaradi tega še za nekaj časa zakasnil.

Kakor tam v evangeliju na kosilo povabljeni, tako so imeli oglašenci razne izgovore; eden je kupil pristavo, drugi par volov, tretji se je oženil, četrtega pa €“ njegova zakonska polovica ni pustila. Seveda povedal tega ni. Sploh so imeli nekateri možje precej borbe s svojimi polovicami, da jim niso ubranile. Nekatere pa so bile bolj milostljive. Druge so bila pa celo tako prijazne, da so možem celo prigovarjale in pogum dajale. Samo to glej, da ja ne boš nikoli preveč v kozarec pogledal, je ena enemu zvesto naročevala. Seveda se je ženam od strani mož tudi podobno godilo.

Pa ni vselej ostalo pri tem, da se je kdo odglasil. Danes je prišla odpoved, jutri ali pojutrišnjem pa zopet preklic odpovedi. Tako je neka Evina hči tri ali štiri dni zapored poslala svoje prijateljice vprašat, če je še kako prostor. In ko je toliko časa moledovala in pritiskala, smo nazadnje dobili še en kotiček, jo sprejeli in dali njeno ime tiskati. Kar ti pride prijateljica peti dan povedat, da €“ ne more iti, da ji zdravnik ne pusti. O, ti preljuba fletnost! A prej pa nisi mogla zdravnika vprašat. Pa kaj hočeš! Če si enkrat prevzel skrb, da spraviš ljudi skupaj, moraš tudi take fletnosti sprejeti za dobro. €“ Tam na Štajerskem je bila neka dobra duša, pa ne ženska, ampak moška, ki tudi piše: Sem se premislil, pa ne bom šel. Dobro, pošljemo denar nazaj. Kar ti pride nakaznica zopet v Ljubljano, češ, noče denarja sprejeti. Piše zopet, da s je še enkrat premislil, da za božjo voljo naj ga sprejmemo. Ker ni dobil odgovora, piše drugič, piše tretjič, in prosi lepo in pravi, da ne more spati, dokler mu ne obljubimo, da bo šel, ker je bilo naše srce trdo in neusmiljeno in dobil zaželenega odgovora, kaj ti stori? Pripelje se vam iz daljnega Štajerja v Ljubljano, pride v pisarno, €Ś€Ś. Povzdigne roki in prosi, da ga sprejmemo. Ja kamenito bi moral imeti v prsih komur bi se pri tem prizoru ne omehčalo. In res, dobri mož je romal z nami. €“ In ti prijatelj, tam z brega Drave, ti tudi veš, kako sva jo midva po ovinkih prišla v Jeruzalem. Piše moško v Ljubljano: Če je tako (da mi postelje ne morete zagotovo obljubiti), pa ne grem. Dobro, pošljemo denar nazaj in izbrišemo. V petek, 2 septembra, ob 4. uri zjutraj jo pa prijadra s Štajerskega na kolodvor v Ljubljano in ponuja zopet nazaj svoji 280 K. Ja, kaj hočem ž njim napraviti, ko je že tukaj?! Pa pojdi no, v božjem imenu, te bomo že kako kam potlačili! Obložil me je s samimi srebrnimi tolarji, da sem moral potem za pokoro tisto težo s seboj prenašati. Pozneje mi je razodel skrivnost, da če bi nikakor ne bil sprejet, bi jo bil mahnil pa na Brezje in se z Brezjem nekoliko odškodoval za Jeruzalem. Prebrisani so pa Štajerci! €“ TA je bil torej zadnji, ki smo ga sprejeli, prav €“ v zadnji uri. Predzadnji mi je pa prišel plačat ravno isto jutro (na dan odhoda) ob pol dveh zjutraj na posteljo. Vlegel sem se ravno ob pol eni. Naj bo, pravim, za dve urici, več tako ne bo mogoče. Kar ti jo primaha ob pol dveh gospod Tomaž v sobo: Janez, Janez, ali spiš? Kdo pa je? Na, tu imaš, spravi! Bog ti daj srečno pot, Tomaž! pravim in spravim njegovih 450K. Seveda s spanjem ni bilo potem nič več. Naglica še ni bila nikoli prida, pravi pregovor. Naš gospod Tomaž je pa naredil naglo in dobro. V četrtek pred našim odhodom pride slučajno v Ljubljano in zaide v družbo gospodov, ki so že prišli v Ljubljano za odhod. Kar ga prime in popade, da bi tudi šel, kakor je svoj čas prijel angel preroka Habakuka za lase, da je nesel svoje kosilce Danijelu v levnjak. Pride v pisarno: Janez ali je še kaj prostora? Jaz vem še za enega romarja. Tomaž, če si ti tisti, zate je še eden (v I. razredu). Ob 4. uri se pelje domov €“ daj menda veste, kje so Selca nad Škofjo Loko, - da odda za tri tedne svojo čredo drugemu pastirju v pašo €“ ob polnoči pride nazaj v Ljubljano in ob pol dveh zjutraj prikloštra k meni. Pa mu še danes ni žal, da je tako naredil in men tudi ne, da je šel z nami in nam večkrat kratek čas delal. €“ A če bomo še kako tako pot delali, bomo morali drugače narediti. Do gotovega roka se oglasiti, vsak imaš dovolj časa premisliti se in odločiti, potem pa kakor bi odrezal, nič več! Drugače so preogromne težave.

Manj sreče s Sveto deželo , kakor naš gospod Tomaž, je pa imel dobri in častitljivi pater provincial ljubljanski. Dasi je bil član pripravljalnega odbora za romanje, vendar mu ni bilo dano videti Svete dežele €“ drugič namreč, ker enkrat jo je že videl. To je bilo pa tako: Vidite, provincial je en velik gospod med brati svoje vrste. A nad njega je prišel pa še en močnejši, namreč sam general iz rima. Pa ravno tiste dni ga je moralo prinesti iz Rima sem! Ko je ta sveti mož pregledal in previzitiral vse samostane svojega reda naše provincije, pa napoved kapitelj na 7. septembra, to je ravno na dan, ko smo mi prišli v Sveto deželo. Kapitelj, to je ena velika rajtenga, ki se brez očeta provinciala nikakor ne more narediti. In dobri oče provincial je moral na našo žalost ostati doma; zato pa je poslal mesto sebe drugega moža svojega reda, č. patra Hieronima.

V Jeruzalemu 9. septembra

Vožnja po morju je bila dokaj mirna; vendar smo imeli ves čas nekoliko vetra in je bilo vsled tega morje skoro ves čas malce valovito. To je bilo zadosti, da je morska bolezen prva dva dneva dokaj gospodovala. Polovica romarjev jo je gotovo občutila. Vendar bolezen ni tako grozna, kakor so jo nam slikali. Če človek leži, ne čuti veliko. Vendar smo se tako hitro privadili, da smo bili zadnja dva dneva vsi čvrsti, dasi se je ladja ravno tako ali še bolj zibala, kakor prve dni. Kakor hitro je boleganje odnehalo, je zavladalo veliko veselje in živahnost med romarji. Vsak dan smo imeli po dva kratka govora in do 80 svetih maš na ladji. Petje se je razlegalo po ladji od jutra do večera, zdaj umetno, zdaj narodno in domače. Napravili smo tudi koncert v salonu, h kateremu smo povabili kapitana in oficirje. Večje nezgode ni bilo, kakor da sta se dva romarja nekaj ranila, kar pa ni imelo nikakih hudih posledic.

Izkrcanje v Jafi med velikim kričanjem Arabcev je sicer nekam nemirno, morje ob obrežju zelo valovito, vendar brez nevarnosti. Šlo je gladko. Na bregu so na pričakovali avstrijski konzul v Jafi, iz Jeruzalema sta prišla nasproti naša rojaka prelat in rektor dr. Ehrlich in dr. Zore. Ko smo bili vsi na suhem, smo šli v frančiškansko cerkev, ki nadvladuje celo mesto, tam imeli blagoslov, od tam pa odšli v hotele obedovat. Idoč skozi mesto smo imeli priliko občudovati bujno, pa tudi umazano življenje orijentalsko. Hoteli so evropskega značaja. Ob 11. uri dopoludne (v sredo, dne 7. septembra) smo se odpeljali v dveh vlakih proti Jeruzalemu. Dežela je sedaj izsušena, ker od aprila ni bilo dežja. Najprej rodovitna ravan saronska, potem gorovje judejsko, kamenitejše od našega krasa. Po polčetrti uri smo na kolodvoru v Jeruzalemu. Pozdravili so nas konzul avstrijski v Jeruzalemu, odposlanec patriarhov, namestnik kustosov in več drugih. Niti patriarha, niti kustosa namreč ni doma. Vse mesto je dlje časa naprej vedelo in govorilo, da pride karavana Slovencev. Razporedili smo se v krasno procesijo z zastavo na čelu, s kipom Brezmadežne v sredi in glasno pojoč po jeruzalemskih ulicah korakali v cerkev božjega groba. Ponekod so visele nam v pozdrav zastave, med njimi tudi kaka €“ slovenska ali hrvaška. Na Sijonu so nam peli zvonovi. Korakajoč v cerkev božjega groba, je iz naših vrst mogočno donela naša stara in domača velikonočna Skalovje groba se razgane€Ś Prišedši v cerkev je bil najprej TE Deum. Zopet je slovenska Zahvalna donela iz grl mogočno po skrivnostnem svetišču božjega groba. Nato nas je pozdravil naš rojak-frančiškan P. Benigen, ki je nam na ljube prihitel iz Kaire. Na pozdrav je odgovoril gospod Kalan. Še ena velikonočna Zveličar gre iz groba, - nato smo se porazdelili po hospicih, in sicer: 1. skupina v avstrijskem, 2. in 3. v frančiškanskem, 4. in 5. v francoskem. Je nas bilo 540. V hospicih smo se počutili silno dobro in domače. Ti hospici so kakor zelene evropske oaze sredi azijatske umazanosti, ki jo tukaj občudujemo. Odtod pohajamo svete kraje, gledamo, poslušamo razlaganja, molimo in pojemo. Dasi pride vmes kaka mala težava, ki je pri takih okoliščinah neizogibna, vlada med vso množico obče veselje in zadovoljnost.

V Jeruzalemu 13. septembra 1910

Pičla so naša poročila, - a opravila in potov premnogo; pa tudi brez kake bolehnosti pri teh potih trudu, spremenjeni hrani in zraku nismo. No, pri vsem vedno dobre volje. Kake večje nezgode, hvala Bogu, doslej ni bilo.

Višek našega veselja je bil v nedeljo ob novi maši na Sijonu, ki jo je pel doslej premladi diakon g. Šmit iz Ribnega pri Bledu. V soboto zjutraj so ga g. knezoškof posvetili v kapeli avstrijskega hospica. Ob sedmi uri zjutraj so se zbrale vse skupine, ki bivamo v treh raznih hospicih: avstrijskem, frančiškanskem in francoskem €“ zbrali torej pri francoskem hospicu in odšli v slovesni procesiji vsaka skupina s svojim križem, na čelu vseh naša slovenska zastava, pevajoč litaanije, na sveti Sijon. Bajronski benetiktini, čuvarji tega svetišča, so se potrudili, da bi slavnost kar moč lepo pripravili. Slovesnost je bila s tem povečana, ker so tudi g. knezoškof obhajali na dan ravno obletnico (13.) svojega škofovskega posvečenja, rektor avstrijskega hospica, prelat dr. Martin Ehrlich, pa obletnico svoje nove maše. Knezoškof so asistirali na tronu, kar daje celi liturgiji poseben sijajni značaj. Slavnostno pridigo je imel gospod Janez Kalan. Mnogi so se solzili ginjenja. Saj pa ni čudno €“ ob taki priliki in na takem kraju! Slovenska nova maša v Jeruzalemu, na Sijonu, na kraju, kjer je Zveličar sam opravil prvo sveto mašo in posvetil prve mašnike!To je nekaj čudovito lepega! V takih izrednih okoliščinah ni še noben slovenski duhovnik pel svoje nove maše. Naši pevci so izvrstno prepevali. Naše petje vzbuja tudi po Jeruzalemu splošno pozornost. Pravijo, da tako lepo niso popevali še nobeni romarji. Kako slovesno je donela po krasnem sijonskem svetišču naša stara in domača, pa še vedno lepa in slovesna Novomašnik, bod' pozdravljen! - Popoldne so bile ravnotam pete litanije.

V ponedeljek se je odpeljalo 170 romarjev k Jordanu €“ na 44 vozovih. Vožnja hitra, rekel bi divja, a ne brez nevarnosti. Tja je trajalo štiri, nazaj šest ur. Jordan in Mrtvo morje ležita blizu 1200 metrov nižje od Jeruzalema. Vsled tega vročina doli mnogo večja; a mi smo imeli še dosti sreče €“ 35 stopinj Celzija (opoldne) dočim so imeli Čehi pred 14 dni celih 54. V Mrtvem morju smo se večinoma vsi kopali. V Jordanu se ni varno. Nekemu našemu romarju je že trda šla, da je srečno izkobacal iz vode. V kolibi pri morju smo našli ogrskega Slovenca in nekega Bulgara kot strežnika. Nazaj smo odrinili drugo jutro že ob pol treh, da je bilo še bolj hladno. V Jeruzalem smo prišli okoli desete ure dopoldne. Popoldne tega dneva je prosto za odpočitek, ker izlet je naporen. €“ Prihodnje dneve si zopet ogledujemo Jeruzalem in okolico, Betlehem in Ain Karin (Sv. Janez v gorovju) in sicer v peterih skupinah. Vsaka skupina ima za vsak dan svoj program in svojega vodnika, ki razlaga znamenitosti vsakega kraja €“ Naši romarji se vedejo lepo, spodbudno, molijo, pojejo, ogledujejo in občudujejo €“ polni veselja in hvaležnosti do Boga, da jim je naklonil srečo, gledati najsvetejše kraje na zemlji.