Avtor: arhiv Objavljeno: 16. 11. 2008

Krščanska svetišča in

Kaj pomeni v Sveti deželi "STATUS QUO"? To je naziv za zakon iz turških časov, ki ureja dejavnost različnih krščanskih skupnosti v Božjem Grobu v Jeruzalemu, v baziliki rojstva v Betlehemu in v Marijinem grobu v Getsemani.

Večkrat se zgodi, da nam kak romar izrazi svojo zmedenost spričo tega, kar se njemu zdi lepotna napaka in celo konfliktnost v baziliki Božjega groba v Jeruzalemu. Včasih so v tisku o tej zadevi objavljene vesti (v nekaterih primerih ne brez slabo prikritega zadovoljstva). Voditelji romanj niso vedno sposobni primerno pojasniti zadevnih pojavov. Skušal bom na nek način zapolniti pomanjkljivost.

Najprej je treba preprosto povedati, da ni v pristojnosti katoliške Cerkve €“ in frančiškanov, ki jo predstavljajo €“ voditi baziliko in urejati, kar se godi v njej. Žal katoliška Cerkev že stoletja ni njena lastnica, ampak je prisiljena, da jo deli z drugimi in je za red odvisna od javnih oblasti. Kljub vsem žrtvam, zavzetosti in skrbnosti nismo v stanju, da bi v njej v vsakem trenutku zagotovili potrebno ozračje urejenega miru in nemotene pobožnosti. Tudi ne moremo zagotoviti vsega okrasa in čistoče, ki jih sicer najdemo v svetiščih, ki so v lasti Kustodije Svete dežele ali sploh katoliške Cerkve.

Vedno je težko v nekaj besedah povzeti zelo zapletene zgodovinske dogodke... Vendar je za razumevanje potreben vsaj kak namig. Po padcu krščanskega Jeruzalema (1187) so neapeljski kralji leta 1342 odkupili Božji grob, Apostolski sedež pa je skrb zanj in opravljanje bogoslužja v njem zaupal Kustodiji Svete dežele. Potem pa je leta 1516 Otomanski imperij osvojil Jeruzalem in tja takoj začel pošiljati neko kategorijo menihov, ki so bili ločeni od katoliške Cerkve in precej sovražni v odnosu do nje. Namen tega je bil, da bi ti menihi prevzeli v posest svetišča in iz njih pregnali frančiškane. Razlogi otomanske države so jasni: ti menihi so njim podrejeni, medtem ko so frančiškani del nadnacionalne Cerkve, ki jo vodi rimski papež in zato izven nadzora države. Sledila so stoletja stalnih poskusov otomanov, da bi spodrinili katoličane (tem poskusom so redno nasprotovale evropske katoliške oblasti). Končno je leta 1852 otomanski imperij z dekretom odredil status quo, ki je začel veljati v tistem trenutku. S tem se je začela posebna €žpravna ureditev€œ, ki je sedaj mednarodno priznana, zadeva pa tudi cerkev Kristusovega rojstva v Betlehemu in cerkev Marijinega groba v Getsemani. To je €žzakon€œ, ki ureja baziliko Božjega groba, in ki katoliški Cerkvi, ki jo predstavljajo bratje frančiškani, priznava neko, zagotovo pomembno, toda omejeno vlogo.

Čeprav gre za stanje, ki po pravu in dejansko obstaja več kot poldrugo stoletje, poskusi dedičev tistih menihov iz šestnajstega stoletja, da bi s silo ali z zvijačnostjo še bolj omejili katoliško navzočnost v svetišču, nikakor niso prenehali. To od frančiškanov zahteva stalno pozornost.

Tej problematiki se pridružujejo konflikti med drugimi nekatoliškimi skupinami, ki so v moči status quo navzoče v svetišču. Ni malo pobud, da bi uredili ta razhajanja in bi prisilno sožitje naredili manj težavno: neredko prav bratje frančiškani spodbujajo dogovore med različnimi nekatoliškimi skupinami. Vernike, ki obiščejo Božji grob, prosimo, da se ne pustijo odvrniti od odrešenjskega sporočila, ki kljub vsemu izhaja iz tega odličnega svetišča. Po potrebi naj zadrege in zmedo živijo kot zaslužno sodelovanje pri trpljenju, ki še vedno prizadeva Kristusovo telo v zgodovini vse do Odrešenikovega ponovnega prihoda v slavi.