Avtor: arhiv Objavljeno: 7. 09. 2008

Frančiškani v Sveti deželi

Kratek zgodovinski pregled navzočnosti frančiškanov v Sveti deželi

Ko je leta 1291 padla tudi križarska postojanka v Akonu (Sv. Janez in Acre), se je Palestina dokončno znašla v muslimanskih rokah. Frančiškani so bežali na Ciper, kjer je bil sedež province. Od tod so bili še nadalje prisotni v Palestini na vse mogoče načine, kot so dopuščale razmere. Papež Janez XXII. je dal provincialu Svete dežele dovoljenje, da je vsako leto poslal v Svete kraje dva brata. Tudi, ko so bili kristjani uradno izgnani, so opravljali svoj apostolat, kakor so pač mogli. Tako lahko razložimo njihovo navzočnost ob božjem grobu tudi v letih od 1322 do 1327. Leta 1333 so frančiškani pridobili lastništvo nad dvorano zadnje večerje in tam postavili samostan. Istočasno so dobili tudi uradno dovoljenje, da smejo biti liturgični služabniki v cerkvi božjega groba. Hvaležnost za dokončno vrnitev frančiškanov v Sveto deželo kakor tudi za pravnomočno posest nekaterih svetišč in za pravico, da opravljamo liturgijo tudi na nekaterih drugih krajih, dolgujejo širokosrčnosti neapeljskega kraljevskega para, Roberta Anžujskega in njegove žene Sanče. S posredovanje br. Ruggera Garinija so frančiškani pridobili od egiptovskega sultana dvorano zadnje večerje in pravico, da v cerkvi božjega groba opravljamo bogoslužje. Obenem je bilo z zakonom določeno, da frančiškani vse te pravice uživajo v imenu Cerkve in v njeno korist. Vse to je potrdil papež Klemen VI. leta 1342, z bulama Gratias agimus in Nuper carissimae. Sedaj so lahko prišli v Sveto deželo delovat bratje z vseh redovnih provinc. 650 let po izdaji obeh bul papeža Klemena VI. je papež Janez Pavel II. napisal 30. novembra 1992 pismo generalnemu ministru frančiškanskega reda, p. Hermanu SchalĂźcku, v katerem se spominja dogodkov v zgodovini. Frančiškane spodbuja, naj z delom in služenjem v Sveti deželi nadaljujejo, kakor jim je Cerkev to nalogo izročila. Tako imajo frančiškani do današnjega dne naziv varuhi svetih krajev.